Med človeškimi čustvi je morda melanholija najbolj pretanjeno, izmuzljivo in najdragocenejše čustvo. To je tisti občutek, ki je bil za Victorja Huga “vesel občutka žalosti“. Včasih je to hrepenenje, globoko v duši, po nečem, česar nikoli nisi imel, a močno pogrešaš. V nasprotju z nostalgijo, žalostjo ali depresijo melanholija morda ni usmerjena v noben določen predmet ali situacijo in je lahko celo tipična osebnostna lastnost.
Psihologija pa že nekaj let govori o zanimivem sindromu Zlate dobe; to je značilna, vztrajna ideja o rojstvu v napačnem obdobju, idealiziranje preteklih obdobij, ki niso bila nikoli preživeta. V nemščini je povzeto z izrazom “fernweh”, dobesedno: nostalgija po daljavi. Finci pa temu pravijo “kaukokaipu”: nostalgija po krajih, kjer še niste bili. Bolj kot pravi sindrom je kognitivna pristranskost oziroma napaka v umskem ocenjevanju sedanjosti. Mnogokrat se zgodi takrat, ko imamo občutek, da živimo zanič življenje, zato se domiselno zatekamo v preteklost in jo idealiziramo.
Življenje v preteklosti ni nič drugega kot iluzija, razširjena na vsa človeška bitja, ki jo narekuje dejstvo, da se sedanjost za nas izkaže za nekoliko nezadovoljivo.
Sindrom zlate dobe je zelo razširjena bolezen, bolj kot si mislite: redko je najti nekoga, ki je resnično sproščen v dobi, v kateri živi.
Ta sindrom je neločljivo povezan z nostalgijo. Obstajajo nostalgični po kraju, po nečem, kar se ne bo nikoli več vrnilo in česar nikoli nismo mogli spoznati. Po podobi, pokrajini in glasbi, ki si jih lahko samo predstavljamo, a jih nikoli ne bomo mogli dojeti. Jasno je, da je idealiziranje daljnega obdobja, ki ga nikoli ni bilo in je zato popolno za poustvarjanje po lastnih željah in potrebah, le oblika zanikanja. J.K. Rowlingova piše, da je nekoristno zateči se v sanje in pozabiti živeti. Vsekakor se moramo zavedati, da gre za nekaj konkretno neizvedljivega, za pravi beg od realnosti, saj vedno obstaja preteklost, ki je bolj pretekla od drugih, v katero lahko postavimo svoja pričakovanja.
Ne bodite preveč v skrbeh, če imate simpatijo do določenega zgodovinskega obdobja in bi ga rade v celoti doživele, z njegovimi radostmi in žalostmi.
Pomembno je razumeti, kdaj nas to raziskovanje popolnoma absorbira ter nam onemogoča živeti vsakdanje življenje, sedanjost. Če se to dogaja, se vprašajmo, ali v našem trenutnem življenju obstajajo stvari, ki bi jih rade spremenile.
Morda moramo odrezati mostove z ljudmi, s katerimi nimamo več česa deliti, ali projekti, ki so zdaj brez pomena, a nas vseeno popolnoma prevzamejo, čeprav nam zanje ni več mar.
Opogumimo se torej spremeniti tisto, kar nam preprečuje, da bi se s sedanjostjo soočili na konstruktiven in zadovoljujoč način. Kot je nekoč napisal Herman Hesse:
Diabolična plat melanholije ni le v tem, da njene žrtve zbolijo, ampak tudi v tem, da postanejo prevzetne, kratkovidne, nečimrne. Človek verjame, da je kot Atlas, ki mora na svojih ramenih sam nositi vse bolečine in enigme sveta, kot da tisoč drugih ne bi moglo nositi istih bolečin in ne tavajo po istem labirintu …
Prepričana sem, da je moja idealna dimenzija Zlate dobe “Belle Époque” poznega devetnajstega stoletja, živela sem v veliki metropoli, kot je La Ville Lumière, z roko v roki s prekletimi umetniki, oblečena v obleke s steznikom in potovala sem v kočiji! Včasih me tudi prešine, da sem bila zdravilka v gozdu, prav nič modno oblečena, a s tako velikim znanjem in ljubeznijo do narave, da je postal moj dotik magičen. Dobrodošle v klubu, nostalgične prijateljice vsega: kraja, ki smo ga pogrešale, nečesa, kar se ne bo nikoli več vrnilo ali česar nismo mogle doživeti. Edina tolažba je, da človekovo srce ostaja vedno isto.
