Tako je nekoš zapisal Sri Nisargadatta Maharaj:
Reka življenja teče med bregovi bolečine in užitka. Težava nastane takrat, ko um noče teči z življenjem in nasede na bregovih. S pretočnostjo mislim na sprejemanje: pozdraviti, kar pride, in opustiti, kar gre
Te vrstice jasno izražajo bistvo sprejemanja v njegovi dvojni deklinaciji: zmožnost “spuščanja” na eni strani in zmožnost “sprejemanja” na drugi je treba pravzaprav dojemati kot dve plati iste medalje. Spustiti pomeni ne izsiljevati stvari, pustiti, da tečejo naravno, zavedajoč se, da vztrajno bojevanje za nekaj, kar ne bo obrodilo sadov, lahko onemogoči odkrivanje novih ciljev, novih stvari ali ljudi, ki bi nas lahko osrečili. Vključuje torej sprejetje dejstva, da so nekatere stvari “takšne, kot so” in da bi njihovo presojanje ali poskušanje spremeniti pomenilo samo izgubljanje energije. Sprejeti pa pomeni pristopiti k sedanjosti z odprtostjo in radovednostjo, da bi si dali priložnost izkusiti »novo« brez predsodkov. Možnost, da vas ne omejuje to, kar čutite, vam omogoča, da bolj jasno vidite situacijo, ki jo doživljate, in poiščete možne rešitve na uravnotežen in prilagodljiv način.
Ostanimo tukaj in zdaj, vse je dobro.
