Ko so me pred kratkim povabili na predavanje na temo poslovne mode, so me prosili, da se na začetku tudi predstavim. Ne maram preveč nazivov, pravzaprav vedno sumničavo gledam na tiste, ki so na njih zelo občutljivi, saj verjamem, da je prej kot naziv pomemben človek: kdo si, kako deluješ in ali si dober po naravi, nazivi pridejo šele potem. Po premisleku pa sem se definirala tako:
Sem ženska, ki ima rada vse majhne ali velike stvari, ki poskrbijo, da je življenje lepše.
Verjetno se tudi ve, na drugi strani, zelo ujamete s tem opisom. Če dobro pomislim, sem danes, pri svojih letih, dokaj indiferentna na izzive zunanjega sveta. Seveda to ne pomeni, da se me ne dotaknejo, pomeni samo to, da dobro plavam med valovi in morskimi psi, seveda v sebi molim, da gre vse skupaj čim prej mimo, a po drugi strani tudi vem, da tako ali drugače gre mimo …
Kot pravi znani citat:
Majhne stvari niso nikoli majhne. In tudi niso stvari …
Ker če dobro pomislite, gre prej za drobne pozornosti, nasmehe, morda čarobne obrede, za mirno vzdušje, prijazno okolje in v mojem primeru za mir, predvsem notranji, ki ga dosežem vsakič, ko stopim na teraso svojega doma in se čas ustavi. Verjamem, da ima vsaka izmed nas podoben kraj, ki je lahko senca tistega ogromnega drevesa, morda kotiček v dnevni sobi, trenutek, ko se uležeš v posteljo in je vse sveže in čisto ali pitje kave na deževen dan, ko kapljice kar spolzijo po zarošenem oknu. Drobni trenutki za veliko srečo, ki jih je dobro zaznati, v nasprotnem primeru bomo vedno v pričakovanju velikih podvigov, vmes pa se zgodi življenje, ki ga niti ne opazimo. Pisatelj Giacomo Leopardi je nekoč zapisal tako:
Zanimivo je videti, da imajo skoraj vsi ljudje, ki so veliko vredni, preproste manire; in da se preprosto vedenje skoraj vedno razume kot znak majhne vrednosti.
Tudi to je odraz družbe, v kateri živimo, a če je že tako, da tega ne moremo globalno spremeniti, potem drži, da na sebi lahko opravimo ogromno delo.
Pri meni se včasih čas ustavi. Pred leti ne bi nikoli rekla, da bom le znala vzeti v roke čarobno paličico in postaviti meje. Meje za druge, meje za družino, meje zase in meje za svet. V teh trenutkih najdem notranji prostor, kjer sije največja svetloba in se kot polžek, počasi, a vztrajno, uležem vanj. Morda imam v roki knjigo, morda sem prižgala svečo, morda pijem kavo iz svoje najljubše skodelice ali preprosto sedim. V tem, da ne počnem nič posebnega, je velika skrivnost, saj v resnici delam vse. Delam zase, za svojo srečo, notranji mir, novo svetlobo in moč. Brez tega postane življenje le nora dirka, ki nima prav veliko smisla; saj so mi cilji zelo pri srcu, da ne bo pomote, a brez čarobnosti poti bi bili popolnoma brez dodane vrednosti.
Če za konec povzamem to, kar je nekoč zapisal veliki William Shakespeare:
Lahko bi živel v lupini oreha in se počutil kot kralj neskončnega prostora.
Lepo je biti v lupini in imeti vse.
***Za tiste ki vas zanima: nosim obleko Rihoas, koda LOFLEGO za 20 % popust na vse njihove izdelke.
