Včasih nam res ni treba premikati gore

Ni boljšega zdravila za bolečino, kot če znova začnemo polno in ljubeče skrbeti zase: da delamo stvari, ki smo si jih vedno želele početi, pa jih iz nekega razloga nismo več. Naj bo to branje knjig, ki so nam všeč ali nas zanimajo, vpis v tečaj, ki nam omogoča uresničitev ustvarjalnosti (kreativno pisanje, slikanje, kuhanje, fotografiranje ali karkoli nam je ljubše), sprememba barve las ali odhod na tisto potovanje, o katerem smo prav dolgo sanjale. Zdaj je čas za vse to. Na pragu prvomajskih praznikov imam občutek, da bi prav vsaka izmed nas odšla, vsaj za nekaj dni, nekje do morja, kjer je toplo, prijazno, prijetno in ni telefonskega signala. Ok, morda tega v resnici ne moremo narediti, a prav je, da si tu in tam vzamemo čas zase, pritisnemo na stop in naredimo premor.

Ne pozabimo imeti rade sebe, predvsem v majhnih stvareh: prijazno in z razumevanjem govorimo o svojem ranjenem srcu, razvajajmo se z zdravo in prijetno hrano, izvajajmo jogo, sprehode, sproščanje … Vsaka ima svoje metode, a vedno je pomembno enako: poskrbimo zase, za svoja čustva, bolečino, sanje o prihodnosti. In pišimo dnevnik, da ustavimo svoje misli, načrte in hkrati tudi pot zdravljenja. To nam bo še kako prišlo prav, ko bo vse mimo in bomo potrebovale dokaz o tem, kako smo močne – če slučajno tega še ne vemo … To je življenje; bolečina, tako kot veselje, je del njega in ne moremo je izključiti ali se pretvarjati, da ne obstaja. Zato sprejmimo dejstvo, da nas včasih izkušnje privedejo do trpljenja in da je to v redu, saj je to del naše rasti in čustvenega zorenja. Ne obstaja čarobna formula za hitro premagovanje bolečine, povezane z razpadom razmerja, razočaranostjo in ugotavljanjem, da morda stvari niso ravno tako, kot smo mislile, niti za to, da stvari trajajo večno. Najbolje, kar lahko naredimo, je, da sprejmemo svojo žalost in strahove ter opustimo navezanost na nekaj, kar nam ne služi več.

Če izkoristimo bolečino, prisluhnemo svojim strahovom in jezi zaradi vseh pretrpljenih krivic ali zamujenih priznanj, nam bo dejansko lažje. Kar človek običajno naredi je, da beži daleč stran od bolečega;

a bolečina si želi le eno: da jo objamemo, se z njo sprijaznimo, jo ne ovijemo v dodaten plašč tesnobe, jo samo pobožamo, potem spustimo …

Naj najde svojo pot, daleč od našega srca. To je neprecenljiva priložnost, da ponovno odkrijemo sebe. Oh ja, drage moje, včasih prav pomislim, kako so drobne stvari najbolj pomembne, ko iz omare potegnem to ljubko roza obleko in se v soju bleščic zavrtim v dnevni sobi, kar tako, ker mi paše. Trikrat vdihnem in zamahnem s paličico, da gre vse nepotrebno stran od mene in potem samo opazujem ta oblak, poln vsega, ki potuje po svojem nebu. Nekako kot bolečina: daleč od mojega srca.

Nekoč mi je ljuba prijateljica Irina z zelo preprostimi besedami opisala zdrav odnos:

da vsak naredi polovico korakov in potem sreča drugega, ker če jih ti narediš sedem in drugi tri, potem ne bosta nikoli v ravnovesju.

V imenu skupne morale so nas vedno poskušali prepričati, da moramo dajati, ne da bi pričakovali, da bomo karkoli prejeli v zameno, in nikoli nismo dvomile v to načelo. Vem ja, se zelo lepo sliši, a nisem prepričana, da je to prava pot. Nekako se sprašujem ali ni morda bolj prav, da si zaslužimo prejeti vsaj majhen del tega, kar dajemo v svojih čustvenih odnosih?

To ne pomeni vedno pričakovati, da bomo nekaj dobili v zameno, hkrati pa ne pomeni vedno premikati neba in zemlje za nekoga, ki ne bi premaknil niti enega kamna namesto nas.

Poznate, kajne? Zaslužimo si vzajemnost in ravnovesje, ker je ta mehanizem dvostranski, enkrat si na eni strani in drugič na drugi. Drugače nisi prijateljica, si samo žrtev, in nisi partnerka, si spet samo žrtev.

Za prijateljstvo, naklonjenost ali preprosto zato, ker mora odnos, ki ga lahko opredelimo kot zdravega, delovati normalno, moramo imeti ob sebi ljudi, ki vedno delujejo s srcem. In razumom. Da, čustvene inteligence ni prav veliko, a dobra novica je, da lahko vedno vadimo. Zato, drage moje, danes delim z vami drobno modrost: včasih vam res ni treba premikati gore, če vas drugi niti ne opazijo. Ali, še slabše, dobro opazijo in nič ne cenijo. Me to zmoremo.

***Za tiste, ki vas zanima: nosim obleko Bella Barnett, koda TFB15 za 15 % popusta na karkoli boste izbrale – carine ni.