Težko je priznati, pa vendar mnenje drugih vpliva na naše življenje. Pogosto se zgodi, da se počutimo obsojane s strani drugih in prav tako pogosto bi se rade osvobodile tega sovražnega občutka, a če dobro pomislite, kolikokrat s svojimi stavki, odnosom in besedami povzročimo, da se ljudje ob nas počutijo obsojeni? Ali smo prepričani, da se tudi sami ne lotevamo tega vedenja in s tem povzročamo trpljenje ali le pokvarimo dan svojim ljubljenim, prijateljem in sodelavcem? Bistvo zadeve, kot teoretizira Rosenberg v svoji knjigi “Besede so okna (ali stene)”, je v naši stopnji empatije. Začnimo z definicijo: empatija je sposobnost, da popolnoma razumemo razpoloženje drugih, pa naj gre za veselje ali bolečino. Etimološki pomen izraza je pravzaprav “občutek znotraj”, z drugimi besedami povedano sposobnost “postaviti se v kožo drugega”, sposobnost, ki je sama po sebi del človeške in živalske izkušnje.
To pomeni, da ko iz različnih razlogov stopnja naše empatije pade, se ustvarijo plodna tla za presojo.
Nekateri načini komuniciranja nas, ne da bi se tega zavedali, oddaljijo od našega naravnega stanja empatije in nas približajo bolj ali manj nasilni obliki komunikacije do sebe in do drugih.
V vsem tem najdemo ključno besedo: zasluži. Samo pomislite, kolikokrat ste uporabili izraz, kot je “zasluži si kazen za vse, kar je storil”. Ta stavek nosi s seboj popolno ocenjevanje osebe in predpostavlja hudobijo s sklicevanjem na kazen, tako da se oseba pokesa in spremeni svoj odnos do sveta ali drugih. Ali je bolje, da se ljudje spremenijo zato, da se izognejo kazni, ali zato, ker resnično razumejo, da jim lahko ta sprememba koristi? Večina izmed nas je zrasla v primerjalnem okolju, ki je zato poln etiket in sodb, ob tem pa smo izgubili sposobnost ozavestiti svoje občutke, čustva in razumeti, kaj resnično potrebujemo. Mati Terezija iz Kalkute je nekoč povedala:
Bolj kot obsojaš, manj ljubiš.
Ljubezen pa je vse, do sebe in do drugih.
Sama bijem svoje dnevne bitke, prav tako kot vsaka izmed vas, a morda bi na prvo žogo rekli, da nikoli nimam težav, mi je vedno super in sem vsak dan znova na svojem mestu. V resnici ni ravno tako. Imam dobre in slabe dneve, doživljam zelo krivične situacije in sem kaznovana – predvsem emotivno – za stvari, ki se me sploh ne tičejo. In to je moje življenje, ki ga ne morete poznati. Tudi jaz ne poznam vašega in četudi bi ga poznala, bi se zelo potrudila, da vas ne bi nikoli obsojala. V resnici mislim, da nikoli, res nikoli, ne moreš poznati cele situacije (če ni osebno tvoja), z vsemi odtenki, da bi lahko podal racionalno mnenje o tem, kaj se dogaja s človekom. Še zase težko razumemo, kaj je 100 % prav in kaj ni, zato je ta nečimrnost, da lahko sodimo drugim, res norost.
Ne da bi se tega zavedali, domnevamo, kaj se dogaja v življenju druge osebe. Delamo napako, ko neznane informacije dopolnjujemo z zgodbo, ki smo si jo izmislili. Motimo se, ne da bi se tega zavedali in marsikdaj tega sploh ne priznamo. Razlog, da tako naglo sodimo, je v našem egu. Zavedno ali nezavedno se moramo počutiti boljše od drugih ali izraziti svoje zavračanje do določenega odnosa. Z obsojanjem zapiramo vrata empatiji.
Drage bralke in čudovite Čarovnice, želim vam miren Samhain in se kot vsako leto srečamo na metli, tik ob Luni.
