Če se strinjamo s tem, da je življenje lunapark in ti je kolo sreče včasih naklonjeno, drugič sploh ne, potem tudi drži, da vlakec smrti ni ravno najbolj zabaven. Zgodi se, da se ti prav ne ljubi, morda to, da ga več ne maraš ali da ima mesto zate v nepravem trenutku … pa vendar. Stopiš gor in preprosto verjameš, da se bo prej ali slej končalo, kot vse. Vmes pa ne gre pozabiti, da imamo še vedno pastele, za vse tiste trenutke, ko si moramo same pričarati sladkorno peno, sladoled, popcorn in najbolj sladko Cocacolo. Za vse to ne čakajmo na druge, saj sebe najbolje poznamo, sploh pri teh letih, kajne? In vmes spustimo v zrak še balončke, za vse tisto, kar mora oditi in bo super, če nas več ne najde.
Objem.
2 Comments
Lepa morska deklica!
Nekoč so mi v spominsko knjigo napisali: Skromna, tiha deklica je kakor drobna rožica, nihče o njej ne govori a jo vendar vse časti!
Vlakec naj gre kar mimo, jaz ne grem nanj! Zato ker, draga Lorella, zdaj skupaj na terasi pijeva koktajl, srkava kavo in grizljava piškote! Sije toplo sonce, piha rahel vetrič, ki odnaša vse, kar mora oditi. Imava si toliko za povedati, veliko se smejiva in sva odlično!
Vse je dobro! Je!!!
Res je vse dobro, draga Majda! Vračam objem in naj bo čudovit dan…