Sreča je točno nekje vmes

James Joyce je nekoč povedal:

Življenje je kot odmev: če ti ni všeč, kar ti pošilja nazaj, moraš spremeniti sporočilo, ki ga oddajaš.

Ali če se navežemo na Charlija Chaplina:

Življenje je kot gledališko delo, vendar nima začetnih vaj: pojte, plešite, smejte se in živite intenzivno vsak dan svojega življenja, preden se delo konča brez aplavza.

Tok življenja zahteva spremembe in gibanje, kot naš um. Tako bodo tisti, ki si ne dovolijo občasno spremeniti svojih prepričanj, na koncu podarili resnico lažnim dejstvom in ne bodo mogli obvladati negotovosti ter nikoli ne bodo popravili svojih napak. Inteligenca daleč presega naziv genij v kvantni fiziki ali dva doktorata iz matematike. Briljanten um je prilagodljiv um.

Prilagajanje torej in sklepanje kompromisov, kot mi je nekoč povedal mimoidoči na čudovitem otoku Anguilla, sredi Karibskega oceana:

Nobena zgodba ni nikoli popolna in vedno je nekaj, kar moramo biti pripravljeni izgubiti v sebi, da bi nato našli nekaj večjega in se še vedno počutili kot doma. Kompromisi, draga moja, kompromisi so edini, ki te lahko vedno rešijo.

A takrat sem bila premlada, da bi razumela, in najbrž tudi v napačni družbi, da bi se mi karkoli zdelo smiselno. Kasneje so življenje, zrelost, tok prinesli tudi to: sprejemanje kompromisov in postavljanja sebe na kocko, ker skoraj nikoli ni tako, da ima le eden popolnoma prav.

Med tem, da imam prav ali da sem mirna, izberem nedvomno mir. A pozor, kompromis ni nikoli kapitulacija, ne pomeni kar naenkrat objeti nasprotnika ali na pol sovražnika (kako ne maram te besede, pa vendar …). Prej bi rekla, da je kompromis takrat, ko se z drugim srečaš nekje na pol poti. A najbrž je tudi tako, da srečnih kompromisov ni: srečen kompromis je protislovje, oksimoron, zato ne obstaja. Loviti ravnovesje je nekaj popolnoma normalnega, včasih si na enem bregu, drugič na drugem, vprašanje, ali sploh obstaja ta pravi, morda sta le oba prava ob svojem trenutku. Ker se vse spreminja, kot voda v reki, ki jo je nemogoče ujeti in ko jo ujameš v posodo, no, potem ni več ista.

Če bi me kdo vprašal, kje sem zdaj, bi mu rekla, da prav tam, kjer mi je najbolj lepo. A zanimivo, bila sem v podobni situaciji tudi lani in predlani, točno tam, kjer moram biti. Nikoli nisem imela občutka, da bi rada karkoli spremenila, saj ko se je občutek bežno pojavil sem tudi ukrepala. Sem bojevnica, a hkrati zelo rada mirno živim pod svojo skalo, kjer me težko najdete in četudi slutite, da sem tam spodaj doma, no, v resnici vidite le vhod, vse ostalo je kozmos, ki ga ne poznate. Ohranjanje enega in drugega je zame zelo pomembno, saj so vse resnice moje resnice, a jih enako ne ljubim, čeprav jih sprejmem. Vmesna pot je najbrž najbolj primerna in pametna, zato si zase vedno želim, da bi jo našla in posledično tudi znala izbrati.

Budda je nekoč povedal tako:

Če preveč potegnete struno, jo boste zlomili, če pa jo pustite preveč ohlapno, ne bo igrala. Pot do razsvetljenja leži na Srednji poti. Je meja med vsemi skrajnimi nasprotji.

**Za tiste, ki vas zanima: dvodelni set Bella Barnett: koda TLF18 za $18 popusta!