Japonska umetnost kintsugi je restavratorska tehnika, ki so jo razvili japonski lončarji za popravilo zlomljenih ali poškodovanih keramičnih predmetov z uporabo zlata. Kintsugi je postal priljubljen po vsem svetu ne le zaradi svoje neprecenljive umetniške vrednosti, temveč tudi kot življenjska filozofija. Kot odraz wabi-sabija, japonskega pogleda na svet, po katerem “nič ne traja, nič ni dokončano in nič ni popolno,” kot piše Richard Powell v svoji knjigi Wabi-Sabi Simple, nas lahko kintsugi nauči premagovati napake z opazovanjem in jih doživeti z nove perspektive.
Po drugi strani pa življenje ni sestavljeno samo iz uspehov, neizogibno so faze, v katerih ne poteka vse tako, kot bi si želeli. In neizogibno je, da sanje trčijo ob resničnost: zgodi se, da se izpolnijo, prav tako pa se zgodi, da se sploh ne izpolnijo. Zaradi nezmožnosti zadovoljevanja lastnih želja in visokih pričakovanj okolice, ki ponuja uspešne modele, ki niso nikoli poraženi (ker je seveda utopija), se pogosto počutimo nezadostne, napačne, same.
Kako nam torej lahko pomaga umetnost kintsugija? Če se kaj zlomi, kintsugi drobcev ne odstrani, ampak jih obnovi tako, da jih sestavi s posebnim lepilom, pri čemer razpoke premaže z zlatom. Lepo je, da poškodba ni skrita, ampak dejansko poudarjena. In tako nas kintsugi uči, da neuspehov ne razlagamo kot napake, ki se jih je treba sramovati, jih odpraviti in skriti, temveč kot priložnosti, ki jih je treba ceniti. S tega vidika se tisto, kar imamo, četudi je polno nepravilnosti, spremeni v “zlate razpoke”, trenutke, ki jih je treba obravnavati kot sestavni del našega življenja. Tako se premaknemo od občutka frustracije, zaradi nedosegljive popolnosti k sprejemanju hvaležnosti za nepopolnost. Napake, neuspehi in vse, kar običajno doživljamo kot “narobe”, zaživijo v novi luči.
Od kintsugija se lahko naučimo pobirati koščke in jih sestavljati nazaj, da ustvarimo nekaj edinstvenega, drugačnega in novega. Na primer, če delamo na projektu, ki ne gre v želeno smer, lahko preoblikujemo zastoje in jih naredimo za bistveni del zgodbe projekta. In hkrati nam kintsugi ponuja priložnost, da se naučimo čutiti sočutje do sebe, do težkih časov in razhodov, tako da nosimo svoje brazgotine, namesto da se pretvarjamo, da ne obstajajo.
