Žvižgi, krohotanje, cvrčanje in frfotanje … veliko je glasov, ki polnijo polifonijo tega vročega poletja. Zagotovo pa je prav njihov zvoki tisti, ki nam podarja najlepši zvočni posnetek tople sezone. Cikade so tukaj in so nesporni protagonist mojih sprehodov, skupaj s črički in škržati, morda celo bolj hrupni: pod žgočim soncem imam občutek, da tekmujejo, kdo glasneje poje. Večplasten roj verzov in šumov sestavlja dih narave. Narava, ki se, čeprav udomačena in pogosto upognjena, upira in utripa tudi v mestu, po drevoredih, parkih in vrtovih ter tik ob morju, kjer se nahajam te dni, in včasih je vse skupaj tako močno, da odložim knjigo in neham brati. Veliko lažje je poslušati petje cikad in zdi se mi, da imajo ogromno povedati.
Z ekstremnimi temperaturami postanejo te živalice še “bolj aktivne”. Njihovo čivkanje pa je prava ljubezenska pesem. Cikada uči, da se na nov, prebujen in ozaveščen način zaupamo stvarstvu s končnim ciljem ohranjanja stika z zemeljskim obiljem. V drobnem zvoku je zaobjeta veličastnost vesolja, ki nas vedno od nekje čuva, tudi takrat, ko se počutimo popolnoma sami. V sijaju poletja lahko najdemo odgovore, ki jih temačna tišina zime ne more dozreti. V človeku je nenehna aktivnost zakon. Nesmiselno je sanjati o romantičnem počitku, ko ne delamo čisto nič, saj nikoli ne bomo mogli ostati nedejavni: če ne delamo z rokami, to počnemo z umom in če ne razmišljamo, delamo s psiho; oboje utrujamo na enak način.
A poletje je po svoje tudi čas, ko si vzamemo pavzo, pritisnemo na gumb stop in z jasnimi, predvsem pa drugačnimi očmi pogledamo na potek življenja. Ta divja reka, ki gre mnogokrat samo mimo nas, je v resnici kri, ki teče v naših žilah in nesporno tudi del vsega, kar smo. Kar zmoremo. Če me čez leto tok premetava sem in tja, postane poletje čas, ko vedno najdem svojo varno skalo in se prav leno vzpnem do nje, se usedem in občudujem vse, kar se dogaja okoli, brez pričakovanj, brez misli, brez besed, brez vsega. To nemo stanje srca blagodejno vpliva tudi na psiho: počivam in potrebujem samo sebe. Manj oblek, manj ljudi, manj dogodkov, kot bi v sebi razkrila čarobno jamo, polno vsega, ki si želi le eno: da ostanem z njo in ne preusmerim pozornosti.
Ob morju najdeš sebe. Najdeš vse tiste delčke, ki se čez leto nekje zgubijo, kot bi jih veter odpihnil daleč stran in se ti potem zdi tako težko sestaviti sliko, ker je preprosto ti. Malo tukaj in malo tam, a brez celote, tako naporno in zmedeno, kar je najbrž prav navadno stanje te družbe in sodobnega življenja, ko se ti mnogokrat zdi, da imaš vse, v resnici pa imaš bolj malo. A bogastvo v sebi ostaja, stanje zlata in diamantov, ki ti ga nihče ne more odvzeti. In včasih potrebuješ samo tišino, da vse v mirnu sestaviš. Samo sonce, ki žge na ramenih in te vodi s poznimi sencami, pa tiste bele, male školjke, ki vedno zbadajo, ko se usedeš na njih, a kaj ko so tako lepe, da bi najraje vsako odnesel domov. Vsaka s svojo zgodbo, vsaka s svojim bolečim potovanjem.
Tako, sredi te neverjetne svetlobe, ponovno bosonoga, kot takrat, ko sem bila mala punčka v Afriki, si privoščim divjo zemljo, neudobne skale, zdaj že rumeno travo in cikade vse okoli. Jih ne vidim, a mi jasno dajo vedeti, da jih je ogromno. In tudi letos spremljajo to moje potovanje v iskanju sebe. Kot neskončna pesem, ki jo razumem samo jaz.
