Ne pozabimo: po nevihti je vedno mir

George Washington Carver je nekoč izjavil:

99 % neuspehov prihaja od ljudi, ki so navajeni iskati izgovore.

Najbrž je vztrajnost ključ do uspeha, na vseh področjih življenja. Na začetku je enostavno biti motiviran, saj že razmišljamo o končnem rezultatu; čez nekaj časa bomo morda morali naprezati svojo voljo, da bomo opravili delo. Ko smo na polovici poti, lahko ugotovimo, da smo večino časa in energije že porabili, in takrat nastopi tema. A nikar ne pozabimo: po nevihti je vedno mir. Če opazimo, da se tema začne spuščati v srce, moramo odpreti oči, prisluhniti svoji duši in takoj poiskati rešitev, da svetloba zasije v vsakemu delčku našega bitja.

Ne glede na starost je življenje vznemirljiv trenutek, tako neprecenljiv, da marsikdaj tega sploh ne razumemo. Dvakrat se obrneš in puf, si že na sredini poti, z občutkom, da kar si dal, si pač dal in veliko novega niti ne more biti. Pa vendar … vsaka cesta ima svoja križišča in vsako križišče je izziv. Odločitve, parametri, znaki, včasih iz vesolja, drugič le znaki intuicije. In kolo se ponovno obrne, neumorno, ker to je življenje in če lekcije nisi razumel, potem bodi prepričan, da te bo ponovno našla. V tej nevihti je dobro, da za sopotnike izberemo prave ljudi, tiste, ki znajo biti ob nas, ne samo z zanimanjem, temveč tudi z ljubeznijo. Zapomnite si, kdo ostane, ne kdo se vrne. Ker pogosto tisti, ki se vrnejo, to storijo samo zato, ker ne vedo, kam drugam.

Družina so ljudje, ki razsvetljujejo naša srca, tisti, ki ne prinašajo viharjev in spoštujejo naše prostore, ki sprejemajo naše napake in ki nam podarjajo nasmehe v žalostnih dneh. Lepo bi bilo, če bi nam veter poleg tega, da nam mrši lase, odnašal tudi misli. Ne zbolite od sovraštva in zavisti: nikoli vam ne bo bolje. Raje izkoristite sposobnost smejanja vedno in vsemu navkljub, četudi imate preveč spomina, da bi bile prijazne do vseh. Ne pozabite: ljudje, ki obsojajo življenja drugih ljudi, to počnejo samo zato, da zapolnijo praznino v svojem.

Ob koncu poletja mi je všeč, če potegnem črto in z njo tudi nekaj naukov sezone. Vročina v meni vse umiri, kot bi življenje postalo počasno in leno, posledično je veliko več časa za razmišljanje in stvari, ki so resnično pomembne. Všeč mi je tudi pogledati čez ramo, da bi na nek način še ulovila lanske misli in jih primerjala s tem, kar je danes. Vedno je kar nekaj razlik in vedno me pot potisne vsaj za korak dlje od tam, kar sem bila. Nauki pa postanejo zabaven seznam na vision boardu, z željo, da nanje ne bi nikoli pozabila. Zapisala sem tako:

• V letošnjem poletju sem se naučila, da so pravi poraženci tisti, ki mislijo, da zmagujejo s tem, ko zavajajo druge.
• Če pričakuješ, da bo osel tekel kot konj, ni problem v oslu, ampak v tebi.
• Lahko prenesem slabe dni, ne pa slabih ljudi.
• Ni me strah povedati, kar mislim. Namesto tega se bojim tistih, ki so tiho in gredo, kamor piha veter – o da, jih je veliko.
• Ne išči okostnjakov v moji omari, če imaš pod posteljo pokopališče.
• Sprejemam pridige, vendar izbiram prižnice.
• To, da se motimo, je napaka mnogih. Opravičevanje je vrlina redkih.
• Marsikdaj je težava v tem, da ljudje malo vedo, a veliko govorijo.
• Edini, ki nikoli ne padejo, so tisti, ki se plazijo. Hmm.
• In za konec: včasih je bolje zadihati in ne reči ničesar.

Ko sem prvič prebrala ta seznam, sem imela občutek, da je poln negativnih čustev, a v resnici ni. Ko veš, si osvobojen, in ko razumeš, si močnejši. Zdi se mi super, da si v določenem obdobju vzamemo pravico postaviti pike in vejice, morda celo ponovno napisati osebno zgodbo tako, kot jo čutimo. S svojim tempom in svojimi odtenki. Povrh vsega te življenje vedno uči: kdo da, kdo ne in kdo nikoli več.