Tisti čas, ki nam kroji življenje

William Shakespeare je nekoč povedal tako:

Čas je zelo počasen za tiste, ki čakajo, zelo hiter za tiste, ki se bojijo, zelo dolg za tiste, ki se pritožujejo, zelo kratek za tiste, ki praznujejo, a za vse tiste, ki ljubijo, je čas večnost.

V moji hiši v gozdu postane čas fluiden. Teče drugače, kot ne bi želel upoštevati pravil življenja. Ima svoj ritem in med eno in drugo uro se obarva v belo, modro, zeleno, ujame odtenke narave in diši po dobrem. Po meni, po družini, po ljubezni. Ko sem tukaj, sama s sabo, četudi obkrožena z varnimi zvoki svojega obstoja in ljudmi, ki so mi najbolj pri srcu, zaznam drugačno dimenzijo vsega in na koncu dneva imam vedno občutek, da sem le ujela bistvo življenja. Prešine me, da če je temu res tako, potem sem resnično zmagala.

Čas ne bo razrešil naših notranjih konfliktov, izbrisal občutkov, ki včasih v nas kar gorijo, ali izbrisal tistega, kar je že minilo. Čas pač vse postavi na svoje mesto, da se zavedaš sebe in smeri, ki si jo v tistem trenutku izbral. Izbire. Ste kdaj pomislile, kako se vse vrti prav okoli njih? Imamo nešteto možnosti in poti, a na koncu vedno izberemo le eno, tisto, ki se nam zdi najbolj prava, najbolj primerna in najbolj naša. Običajno poti nazaj ni, ker peščena ura zahteva svoje in zato pesek pada le v eno smer. A če bi šli nazaj, če bi imeli to možnost, bi morda kaj spremenili ali niti ne, vprašanje pa je, ali bi bili točno tam, kjer smo zdaj ali morda celo na drugi strani brega. Kdo ve. Življenjske stiske nas potiskajo na pot, minevanje dni pa nam vrača upanje v harmonijo čutov.

Čas je relativen in enoten, prilagaja se psihologiji tistih, ki se z njim ukvarjajo in o njem razmišljajo. Zaradi tega ne more izbrisati tistega, kar boli, vendar nam vsak dan znova zagotovi prostor, ki ga potrebujemo za nadaljevanje. Včasih je dovolj nekaj mesecev, včasih cela leta. Ali večnost. Argentinski pisatelj in pesnik Borges je več kot enkrat izjavil, da je čas morda največja antologija na svetu, saj oblikuje naše življenje glede na občutke, ki ves čas eksplodirajo v nas in nas oblikujejo kot ljudi: vsak dan sestavlja delo, ki je naše življenje in katerega glavni protagonisti smo mi.

Časovne meje, ki si jih zastavimo, da lahko premagamo negativni trenutek, imajo enako učinkovitost kot tesen prijatelj ali kdorkoli, ki nam stoji v oporo. Čas je torej podpora, vedno tam za nas in prav zato je v nas samih, da ga tu in tam upočasnimo. Počasen čas pomeni boljše življenje, več emocij in občutkov, pomeni, da začutiš sebe in se zaljubiš v najbolj intimno plat svojega bitja. S časom in pogumom se ne izbrišejo vsi občutki, ki so prinesli bolečino, v preteklosti ali sedanjosti; so kot tetovaže, s katerimi bomo živeli večno, a jih moramo znati namestiti na pravo mesto. So naše brazgotine, sestavni del življenja, ki nas spomnijo, kako smo prišle daleč in na poti koliko smo se spremenile. Vsak dogodek bo v srcu in spominu našel svoje mesto, a njegova podoba se bo spremenila; ne glede na to, kako boleč je bil, nas njegova prisotnost ne bo več ohromila. Skozi čas postane bolečina samo vir učenja.

Čas me je naučil videti in ceniti, mi je odprl oči takrat, ko si bile tesno zaprte, in me zbudil takrat, ko sem zelo globoko spala. Pokazal mi je resnico, od mene zahteval, da odstranim preveze, ki so mi onemogočile, da bi jasno videla in cenila sedanjost, kot je, v vsej svoji nepopolnosti. Življenje je veliko več od tega, kar mislimo, saj tako globoko in razsežno pravzaprav ne moremo razmišljati. Ker so stvari, ki gredo onkraj razuma. Navsezadnje nas čas naučil gledati z današnjimi očmi in ne z včerajšnjimi ali jutrišnjimi: ker obstaja samo ta trenutek in ga zato moramo močno objeti.

**Za tiste, ki vas zanima: pletena obleka Rihoas, koda LORELLA za 20 % popust na vse.

View this post on Instagram

A post shared by @lorellaflego