Priznam, da nemščina ni moj jezik, čeprav imam za sabo štiri leta učenja, a nikoli ni prišlo do aktivnega govorjenja, zato sem naučene besede in stavke preprosto pospravila v predal. Nikoli sicer ne veš, kdaj in kako pridejo prav, a v kolikor bi danes dobro govorila nemško, bi z veseljem uporabila besedo Waldeinsamkeit. Ta izraz je sestavljen iz besed Wald, kar pomeni gozd, in Einsamkeit, kar pomeni samota. V slovenščini bi lahko govorili o “gozdni samoti”, a pozor: samote tukaj ne razumemo z melanholičnim ali negativnim pomenom. Pravzaprav Waldeinsamkeit opisuje tisti občutek regeneracijske sprostitve, ki ga doživimo, ko se, daleč od vsakodnevne blaznosti, ležerno sprehajamo po gozdu.
Kje doživeti to »gozdno samoto«? V Nemčiji je prava destinacija obsežno naravno območje Schwarzwald, ki vključuje dva največja naravna parka v državi, a v resnici mislim, da je vsak gozd primeren, če ga doživimo v svoji samoti, popolnosti in tišini. Sama se počutim kot potepuh, ki včasih hodi z leseno palico in plaščem in išče samega sebe, zato živi potopljen, združen z naravo, ki ni nikoli sovražna; nasprotno, lahko je tudi polje, v katerem se izražajo in uresničujejo načrti Božanskega, v katerem je treba občudovati in razumeti tudi grom in blisk; ker bo razumevanje in občudovanje strele pomenilo razumevanje in občudovanje Vesolja.
Ne vem, zakaj je v zeleni vedno kanček nostalgije, kot bi vsebovala toliko različnih odtenkov in prav vsak ima svoje spomine. Je tisti živahen, ki spominja na otroško igro, tisti žalosten, ki že diši po smrti, in vmes cela mavrica zelenih barv, ki pripovedujejo zelo osebne zgodbe. V vsaki izmed nas je torej nekaj zelene, pa ne ravno zavistno-zelene, kot temu pravijo Italijani, ki to barvo zelo asociirajo s povsem ženskim čustvom. Uživanje v tišini, vdihavanje svežega zraka in nežnih dišav, poslušanje šelestenja listja, odkrivanje narave: preživljanje časa v gozdu spodbuja vse čute in regenerira.
Gozdno kopanje se lahko na prvi pogled zdi kot ezoterična izkušnja, ki nima veliko skupnega z znanostjo. Toda v resnici je več priznanih znanstvenih študij dokazalo njegov pozitiven učinek na zdravje. Krepi namreč imunski sistem, znižuje krvni tlak, zmanjšuje stres in s tem izboljša splošno počutje. Obožujem gozd, ki obkroža mojo hišo in drevesa, ki skozi šepetajo poezije, tako neutrudljiva in pozorna na moje misli. Včasih imam občutek, da prav vsaka krošnja ve, kaj se mi plete po glavi, čeprav ne govorim, a dvomim, da je to ovira. Tako hvaležna sem za to eksplozijo življenja, ki me v tem obdobju zadane in prav tako za že svež zrak, ki od mene zvečer zahteva, da kot strela letim po pletenino in zaščitim ramena.
V teh ritualnih gestah je nekaj magičnega. Mistični ritual med umetnostjo in duhom za ponovno uskladitev telesa in duha pod zastavo štirih elementov: zemlja, ogenj, voda, zrak. Od popolnega ravnovesja preprostih stvari se mi celo zvrti v glavi. Vzamem si kanček zelene, prepričana, da je ne bo nihče pogrešal in da bo lahko samo moja. Del mene, ki se spoji z naravo, del narave, ki za vekomaj postane moj. Stvari, ki se morajo zgoditi, se zgodijo, tudi če ne vztrajaš in jih ne iščeš, saj te že same najdejo.
