Tišina ima vedno zadnjo besedo. Je čas za molk, tako kot je čas za govorjenje. Na podlagi pričevanja se zdi, da je Sokrat najprej naučil svoje učence molčati. To je bil nujen pogoj za poslušanje samega sebe, za tisti trajni notranji dialog, introspektivni pogled, ki človeka lahko pripelje do samospoznanja. Navedel je primer tega, ko je, kot pripoveduje njegov učenec Alkibiad, na predvečer ekspedicije v Potidejo nepremično ostal v taborišču od jutra do naslednje zore in meditiral. Slutnja, da je dragocen zaklad v tišini, teče skozi zgodovino in najde več izrazov v starodavnem svetu, kar se odraža v besedah ​​Pitagore, ki je svojim učencem rekel: »Naučite se molčati; naj tvoj tihi um posluša in se uči,« kot tudi v Sofoklejevem ostrem priporočilu: »Otrok, molči: tišina je polna lepih stvari.«

Foto: Zen
Foto: Zen

V sodobnem življenju, v katerem prevladuje hrup, klepetanje nad besedami, medijska zmeda slabi refleksivno misel, funkcionalna razsežnost nadomešča kontemplativno, na televiziji in družbenih omrežjih divja površnost, postane tišina hrana za dušo, ki se je hkrati tudi bojim. Včasih imamo občutek, da je tišina praznina, v kateri se nič ne dogaja, v resnici je polna znanja, zvokov, vonjav in besed, ki znajo biti tako nabite z energijo, da jih že težko obvladamo. V času, ko smo vajeni napolniti vse prostore “z nečim”, četudi nima nobene kvalitete, postane tišina odtujena in čudaška, kot bi ji nekaj manjkalo. Zanimivo, saj je v resnici najbolj popolna.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Ko si tih in sam, postaneš nemiren, a morda se to zgodi zato, ker vsa človekova nesreča izvira iz njegove nezmožnosti, da ostane sam v sobi. Grozljiva apokalipsa, s katero se sodobni človek težko sooča, so pravzaprav priprta vrata malo obiskane notranjosti, ki običajno najde protibolečinsko rešitev v kulturi hrupa, v mestu, preplavljenem z glasovi, naglico, zmedo. Vse je dobro, samo da nisem sam. Z leti se percepcija tega praznega prostora spremeni; sama ga doživljam na svojih ramenih in v srcu, ko se tako mirno sprehajam v gozdu in vem, da je v meni vse mirno. In vrata niso le priprta, so odprta na stežaj, kajti vsak dan znova omogoča čudovito analizo duše in srca. Iskati tišino ne pomeni želeti ignorirati tisto, kar nas obdaja, temveč ravno nasprotno: želeti vse to videti jasneje. Nočem tišine, da ne slišim in ne vidim. Želim si tišine zato, da bi videla globlje.

Foto: Zen
Foto: Zen
Foto: Zen

Samo zunanja umirjenost ni dovolj, da bi premagali tisto, kar Thich Nhat Hanh opredeljuje kot neprekinjeno razmišljanje, neprekinjen tok misli, ki vodi um, da se premika, kot čoln, prepuščen na milost in nemilost valov, med fragmenti misli, ki se zmedeno med seboj prekrivajo. Tišina ni odsotnost, nasprotno, je manifestacija prisotnosti, intenzivnejša od katere koli druge prisotnosti. Utišanje hrupa v nas ni lahko, je pa vsekakor nekaj, česar se s pravo metodo in dovolj potrpežljivosti lahko postopoma naučimo. In res zanimivo, kako se nam potem odpre povsem drugačen svet, svet tišine, ki ima veliko več povedati, kot milijon besed, ki nas vsak dan znova obkrožajo.

5 Comments

  • Posted 10. oktobra, 2023 12:38
    -Duša

    Čudovito napisano in popolnoma resnično. Tišina in njeno sprejetje nas vodita po poti sprejemanja našega lastnega bitja. Z razmišljanjem o sebi prepoznamo svetlobo in temo v nas samih in okoli nas. Popolni trenutki učenja in sprejetja bivanja. Bodi. Lp, Duša

    • Posted 10. oktobra, 2023 20:10
      -Lorella Flego

      Točno tako in izredno lepo napisano….hvala draga Duša

  • Posted 10. oktobra, 2023 19:06
    -Majda

    Prelepa gozdna vila!

  • Posted 10. oktobra, 2023 20:31
    -Sabina

    Krasen članek!;))
    Z leti vse bolj cenim in potrebujem tišino. In mir.
    Če pa je to še v gozdu, toliko bolje: zeleno, brbotajoče, vonjalno, spokojno… Sprehod po gozdu in moj štor…V gozdu se izostrijo čuti, ptedvsem sluh…slišiš, kako poči drobna vejica. Vonjaš smolo smrek. Gledaš zeleno, ki pomirja. In ugrizeš moža, če preveč čeblja. To zadnje se hecam. Lp. S

Komentiraj