Ne me silit, da ti lažem: to je roman, ki ga morate prebrati

Vedno zelo uživam, ko do mene pride, mnogokrat zelo nepričakovano, kakšna knjiga in me potem pridno čaka na nočni omarici. V času, ko smo neprestano na telefonu in računalniku, je papir prava osvežitev in še vedno diši po dobrem. Tako se je zgodilo tudi z “Ne me silit, da ti lažem“, avtorice Suzane Zagorc. Roman, ki sem ga prebrala v eni sami sapi, na letalu, in kot se zgodi pri najboljših zgodbah, je potem tako, da ko si tik pred koncem, te že počasi obdaja nostalgija, da vse skupaj ne bo več dolgo trajalo. A kdo ve, morda pride še drugi del. V vsakem primeru toplo priporočam; sledi intervju s prav posebno avtorico.

Za uvod bi napisala, da je to knjiga za ženske, za prav vsako izmed nas. Roman, a hkrati malo tudi psihološka knjiga, ki bere misli in odpira vrata. Različna. Kako je nastala?

To knjigo sem zelo dolgo, več let, nosila v sebi, ves čas me je nagovarjala in drezala, da jo izpišem, ampak saj veste, kako je, služba, majhen otrok, obveznosti. Realno življenje, a hkrati izgovor, ki ga ponavljamo vsi. Ko pa se je zgodila epidemija in nam je bilo podarjenega nekaj časa ter smo se lahko, celo morali, ustaviti, pa sem začela pisati. Verjetno tudi zato, ker si nisem dovolila kar v miru obsedeti – a to je že neka druga tema … Želela sem prikazati dve zgodbi, tako različni, a hkrati sorodni, in z njima pri bralki ali bralcu odpreti razmisleke o ujetosti v določena prepričanja ter vprašanja, ki bi kot lučka posvetila v njeno ali njegovo lastno življenje in spraševala: Kdo sem pa jaz? Kako je pa z mano? Kje sem se izgubila/izgubil? Kdaj se je to zgodilo?

Sploh ženske imamo zelo veliko predpisanih vlog, v katere vstopimo ne, da bi sploh vedele, kdo zares smo in kaj si želimo. Potem pa se kar naenkrat znajdemo sredi odraslega življenja in se sprašujemo, kako za vraga smo prišle tja.

Vsi smerokazi so kazali v to smer, vse sem upoštevala, zakaj torej nisem srečna, ljubljena, izpolnjena, kot so mi obljubljali, se sprašujemo. Takrat se odpre prostor za razmisleke. Ne vem, če mi je uspelo in v kakšni meri, a na nek način sem želela poklicati to žensko dušo, jo zdramiti iz sanjavega spanca, ji reči, vstani, poglej, bi kaj zahtevalo tvojo pozornost? Tudi svojo.

Protagonistki sta dve zelo drugačni, a hkrati podobni ženski, rekla bi, da ima vsaka izmed nas takšno prijateljico ali pa je v sebi takšna. Koliko je za vas pomembno žensko pleme? Kaj vam pomeni biti ženska?

Vse bolj mi je pomembno. Včasih sem razmišljala kot bojevnica, vse zmorem sama, vse bom uredila, rešila, sama. Ne zgolj zase, ampak še za vse druge! Sedaj pa vem, da vsak od nas potrebuje oporo, spodbudo, pomoč, in da ni nič narobe, če jo sprejemaš. Ali če za njo – to gre verjetno vsem ženskam s sindromom reševalke, kot sem jaz, težko z jezika – če za njo celo prosiš. Ženske, sploh z otroki, družino, potiskamo svoje potrebe v ozadje.

Odrivamo misli na svoje žensko pleme, če že ohranjamo stike, so ti največkrat bistveno bolj redki kot pri moških. Ampak so pomembni.

Pomembno pa je tudi, da so pravi, da so podporni, takšni, ki nas opolnomočijo, ne pa nam vzbujajo še dodatne občutke krivde in nas opozarjajo, da nismo dovolj. Moje pleme ni veliko, je pa izbrano. Nekateri stiki so skoraj vsakodnevni, drugi bolj redki. A že védenje, da je tam nekdo, ki te razume, s komer si povezana kljub razdalji in brez besed, je veliko. Zadnje čase dodajam v svoje pleme tudi družinske članice, od katerih sem se z leti oddaljevala – poglabljam stike z mamo, širšo družino, poskušam razumeti njihove zgodbe, njihove rane, zanima me življenje mojih pokojnih babic, prababic. Vpogled v to, kako so živele, mi pomaga razumeti moja ravnanja. Tiste njihove najbolj junaške podvige si zavestno vtiram v svoj celični spomin, dokler ne postanejo moj lastni arhetip, ki me opogumlja, ko je to potrebno. S tem pa, kot da bi se nekaj v meni celilo, postajalo bolj celo. Ženska? Veliko mi pomeni, da sem ženska, rojena v žensko telo, da v meni kroži ženska energija, ženska moč, da s cikličnostjo vsak mesec preidem vse letne čase ženske duše, da imam potencial kreacije. Ženske smo si med seboj tako podobne kot različne in prav se mi zdi, da sprejemamo in podpiramo, da ne obstaja zgolj ena pravilna forma ženske. Ob vsem zavedanju, da je ženska pot pogosto težja, da se svet še vedno vrti po pravilih, ki so jih utirili in jih obvladujejo moški, ob vsem, kar nam je naredil patriarhat, kljub žalosti, da moramo vedno znova braniti že izborjene in zapisane pravice, bi, če si domišljam, da bi imela to možnost, še enkrat izbrala življenje ženske. Ker je lahko tudi zelo lepo, polno radosti in izpolnjenosti! In ker si končno lahko vse to dopustimo.

Zaslužimo si občutek, da nam vse to tudi pripada. Da je prav. Da ne rabimo biti zgolj pohlevne in ponižne, pridne mravljice.

Ljubezen ima mnogo obrazov, ne bom rekla, da so eni lepi in drugi ne, a gotovo drži, da so si lahko zelo različni. In tudi protagonistki doživljata ljubezen na drugačen način … Kako jo vi?

V tej fazi življenja zelo celostno. Kot da je sila, ko objameš ljubljenega moškega, gledaš svoje dete, kako raste, občuduješ polje sončnic, norih od veselja, ista. Da gre za silo univerzuma. A ker so tematika romana partnerski ljubezenski odnosi, čeprav nerada, haha, odgovarjam tudi na to. Trenutno verjetno doživljam ljubezen kot odlaganje pričakovanj, kaj vse bi ta morala biti. Cenim vsak trenutek, ko vzdrhtim, a hkrati sprejemam, kar je.

Komu je namenjena knjiga in kakšna je vaša želja glede njene poti? Da gre v
svet? Da spremeni kakšno življenje? Da odpre novo razmišljanje?

Želela bi si, da je brana. Predvsem to. Da se dotakne kakšne duše. Mogoče odpre
kakšno debato, razmislek.

Kaj pa ima Suzana zdaj na nočni omarici, kaj vi berete?

Vedno imam polno nočno omarico. Nekatere knjige me tako pritegnejo, da jih
preberem hlastno, spet druge prebiram po odmerkih, včasih več njih hkrati. Trenutno berem Evforijo – roman o pisateljici in pesnici Sylvii Plath; Snežnega leoparda Sylvaina Tessona, razmišljujoče in poetično pisanje; zelo zanimivo študijo Ane Podvršič Iz socializma v periferni kapitalizem – neoliberalizacija Slovenije; ravnokar sem požrla Beograjski trio Gorana Markoviča, ki prikazuje dogajanje v Jugoslaviji v času Imformbiroja. Na vsake toliko časa ponovno preberem kakšno klasično delo, zelo me zanima tudi psihologija. Kar precej knjig imam, ki so mi tako ljube, da jih prebiram znova in znova. Nimam pa več potrpljenja prebijati se skozi knjige, ki me po nekaj deset straneh še vedno ne pritegnejo.