Herman Hesse je nekoč povedal tako:
Tako pada listje jeseni okoli drevesa in on nič ne ve o tem. Zmoči ga dež ali udarita ga sonce in mraz, življenje se počasi umakne iz njega v minimalen in intimen prostor. Drevo ne umre. Počaka.
Tudi zame je jesen intimno čakanje. Čakanje na spreminjajoče se barve v naravi, čakanje, da zavre mleko za kavo, čakanje na piškote iz pečice, medtem ko že cela kuhinja diši po vaniliji. Čakanje na kvačkani šal, na sprehod po vlažni terasi, lučke zvečer, ki že namigujejo na Božič, čakanje na spremembo, ki se zgodi najprej okoli nas in potem še v nas samih. Včasih tudi obratno. Jesen je žalostna, melanholična in hkrati divja z rdečo, kot ogenj, ki se bohoti na Krasu, pa tudi rumeno, ki še vedno spominja na sonce in je nabita s poletnimi utrinki. In vse je kot v brezhibni sliki, ti pa postaneš glavni akter, četudi samo sediš in občuduješ čudež narave. In kako lepo je biti živ.
