Potrebujemo več in več solidarnosti med ženskami. Ne zato, da bi izključile moške, ampak zato, ker si moramo izmenjati poglede in razumeti, da čutimo isto stvar. Vedno s težkim srcem berem o nasilju in o sivi coni, ki kot nadležen rak osvoji naše srce, um in dušo ter postane smrtonosni primež, ki se ga težko znebimo in vedno, prav vedno, pusti svoje posledice ter veliko brazgotin. Življenje me je naučilo, da ima vsaka situacija rešitev, kar ne pomeni, da je rešitev lahka in neboleča, pomeni samo, da vedno obstajajo vrata, če jih želimo videti. In prav ta trenutek, da spregledamo, je v resnici najbolj kompleksen, naporen in psihično utrujajoč, a je ključnega pomena zato, da se rešimo. Ženske postopoma postajamo najmočnejše v družbi, na intimnem in medsebojnem področju pa se moramo soočati z napetostmi in pritiski, ki vplivajo na naše psihično ravnovesje.
Kaj je sploh normalno?
Banaliziranje in normaliziranje tistega, kar ni banalno in normalno, je prvi korak na poti navzdol, saj je nasilje v partnerskem odnosu na začetku skoraj vedno le psihično in hitro postane navada. In ko to preide v navado, je že prepozno. Na tem moramo delati, in to takoj, saj je to edini način za razvoj odnosa v pravo smer. “Takšen je”, “Ni mislil resno” so zelo nevarne fraze. Da pa vidimo nasilje besed in gest in rečemo ne, je potrebno veliko samospoštovanja. Ne glede na to, ali ženska nima dovolj zaradi kulturnih razlogov in stoletij patriarhata, morda ima osebno zgodovino, zaradi katere je postala krhka, ne spremeni dejstva, da se še ni naučila braniti od signalov, ker jih preprosto ne prepozna.
Štirje jezdeci apokalipse
Avtor John Gottman povzema nevarne signale v štiri znamenja, ki jih imenuje Štirje jezdeci apokalipse. Najprej pridejo očitki, vedno posplošeni in obtožujoči: “vedno si ista”. Potem prezir, ker ko se posmehuješ in diskvalificiraš, potem lažje delaš škodo: “nič nisi vredna”, “če ne bi bilo mene, kaj bi bila?” Sledi zanikanje in obramba: “Nisem jaz kriv, ti si tista, ki to povzročaš” in obstrukcionizem iz brezbrižnosti in čustvene distance, ki preide v sabotažo: “najin odnos se tako ali tako ne bo nikoli spremenil”. To so fraze, ki vzbujajo močan občutek neustreznosti. Te signale pogosto spremljajo drugi signali, nikar ne banalizirajmo in ne, niso le besede.
Meje si postavimo same
Moški izvaja nasilje nad nami, ko nas porine, čeprav malo. Ko, če jočeš in trpiš, ostane na kavču in bere časopis.
Številna neverbalna sporočila, ki prihajajo skozi poglede in grozeč način pristopa, so nasilna.
Šala, ki vas razvrednoti pred prijatelji, ki vam morda namenijo samozadovoljen smeh. Nasilje je, če vztraja pri ljubljenju, tudi če vam ni do tega, in če zavrnitev kaznuje z urami ali dnevi molka. V tem scenariju ženska ne more od moškega zahtevati, naj se omeji, ker tega ne bo storil. Sama si mora postaviti meje. Zaupati mora svoji sposobnosti opazovanja in se odločiti, česa ne želi več sprejeti. Razcvet ženskega zavedanja je nenehno ogrožen: na eni strani njen partner, ki skrbno vztraja z obujanjem dvomov o sebi in njeni vrednosti ter ji obljublja spremembe, na drugi strani pa bo čutila željo, da na nek način reši njega in tudi odnos, včasih prav za vsako ceno, saj se je težko soočiti z idejo, da je morda leta svojega življenja vložila v napačnega človeka. Na tej stopnji je pomembno, da se lahko zanesemo na mrežo psihološke podpore, prijateljstev in referenčnih točk, ki krepijo posameznikovo izbiro.
Nasilje zmede, jemlje energijo in jasnost, da stvari poimenujemo s svojim imenom in s tem tudi reagiramo. Vsi se dotaknemo te bolečine, vendar ji moramo dovoliti, da nam pride globoko v srce zato, da jo lahko ustavimo in s tem preprečimo zasvojenost, saj spodbuja siva področja, ki so danes, žal, v družbi zelo razširjena.
Kaj je Giulia hotela ali rekla, sploh ni bilo pomembno. Počivaj v miru Giulia Cecchetin.
