Jutri je lahko prepozno

Ali ste kdaj pomislile, da zapravimo ogromno ur za stvari, ki jih nočemo početi, in z ljudmi, s katerimi ne želimo biti? Nima smisla imeti bančnega računa z veliko ničlami, če nimamo časa za uživanje, tako kot nima smisla vedno delati kot mula, če potem zanemarjamo sebe in ljudi, do katerih nam je mar, saj sploh ne pride do tega, da bi jih lahko pogledali v oči – kaj šele, da bi jih poslušali. In nima smisla ponavljati “naslednjič“, “bom kmalu“, “od jutri se bo vse spremenilo“. Spremembe morajo biti v sedanjosti, jutri je lahko prepozno, časa ni mogoče kupiti, kar je minilo, je za vedno odšlo. Edina stvar, ki jo lahko storimo, je, da se odločimo, da sprostimo svoj čas, ki je prav v tem trenutku priklenjen drugje, da ga bomo lahko posvetili temu, kar pravzaprav želimo početi zdaj, in ne temu, kar naj bi počeli do konca življenja.

Včasih bi bilo dovolj, da bi znali reči nečemu ali nekomu “ne”, da bi pobegnili iz logike nenehnega pristajanja, ki nas požira in izprazni življenje smisla in časa, da odkrijemo, da obstaja možnost, da postanemo gospodar samega sebe, da se osvobodimo podložniške morale in se samostojno odločimo, kako in s kom bomo preživljali svoj čas, torej ne več zaradi prisile, temveč zaradi osebne želje. Čas je demokratičen, vsak od nas ima vsak dan svojih 24 ur, kar se sliši veliko, čeprav v resnici vemo, da sploh ni. Vprašanje je: koliko si zaslužimo uro ali samo peščico minut časa za stvari, ki štejejo zato, ker vse postavijo na svoje mesto? Tisti zlati čas, ko se ne zgodi nič pretresljivega, najbolj vznemirljiva je skodelica kave, morda kozarec vina, ali to, da sedimo ob lepi mizi s knjigo, lahko tudi brez, in preprosto opazujemo sprehod lastnih misli …

V sodobnem času se vse odvija v slogu “Pojdi sem in pojdi tja”, ob šestih pa je že tema in dan se je preprosto ugasnil. Vmes smo živeli ali le preživeli in v tem je ogromna razlika. Življenje je tisto, kar se nam dogaja vsak dan, še naprej slepo upati na boljšo prihodnost pomeni zapraviti svoj obstoj in ne biti hvaležen za priložnosti, ki se ponujajo. In če želite izkoristiti te priložnosti, potrebujete čas, mir v duši, neko estetiko, ki te poboža in pomirja preprosto zato, ker se lepo dotakne srca na poseben način, četudi si tega vsi ne priznamo. Včasih mi prav paše površen dan, brez obveznosti, zavit v meglo in s stolom, na katerega se usedem in ne delam nič koristnega, samo zrem v prazno in globoko diham, poslušam srce, zaznam kožo na rokah, kako držim noge in majhne stvari, ki me obkrožajo in so del mojega sveta.

Imam občutek, da nam je lenoba prepovedana, tudi tista zdrava brezbrižnost, ko nisi neprestano prižgan in se malo izgubiš, v glavi in srcu. Kaj vem, pri meni je nedvomno tako, da tu in tam potrebujem samo to.

View this post on Instagram

A post shared by @lorellaflego