Prebujanje čarobne ženske narave

Vse ženske imajo pogum in prvinsko moč čarovnice. Nekatere se tega zavedamo, druge ne, a morda je še najbolj pomembno priti do točke, ko se učimo negovati in slaviti skrivno magično plat narave vsake izmed nas. Vem, za nekatere bodo te besede popolnoma nesmiselne, druge bodo radovedne, tretje pa bodo gotovo vedele o čem govorim. Verjetno je tako, da se v določeni fazi življenja zgodi prebujenje in v sebi začutiš ali zaznaš poti, ki so bile sicer že skozi prisotne, čeprav nekoliko skrite. In prav narava od tebe zahteva, da jim preprosto slediš. Potem intuicija naredi svoje in te dobesedno prisili, da najdeš moč in se rokuješ tudi z drugimi življenji in izkušnjami, ki so v tebi.

Z duhovitostjo in modrostjo starodavnih keltskih zgodb ter številnih drugih zgodb, kart, kristalov, smol in ogromno knjig, sem se naučila, kako uporabiti skrivnostne resnice v najtemnejših življenjskih trenutkih in prav te sile so me znale vedno popeljati na pot uspeha in osebne izpolnitve. Skozi pripovedi, rituale in duhovno dejavnost sem se naučila uporabljati instinktivno žensko naravo za doseganje svojih ciljev, ne glede na to, ali vključujejo ljubezen, zdravljenje ali odnose z drugimi. V bistvu o tem veliko ne govorim, morda ni večje potrebe, morda se mi tudi zdi, da so nekatere stvari namenjene le privatni sferi, a tu in tam se le opogumim, tokrat tudi zato, ker mi je kar nekaj bralk pisalo s prošnjo, naj napišem kaj več na to temo.

Biti čarovnica v sodobnem času je v resnici čudaško, tako kot v preteklosti. Niti ne za stvari, ki se dogajajo v tebi ali v tvoji sferi življenja, bolj zato, ker je sama beseda “čarovnica” povezana z negativno noto, čeprav tako ne bi smelo biti. Vse skupaj ni nikoli ‘abrakadabra‘, niti ni povezano s tem, kaj kupuješ, kako se oblečeš ali kaj objavljaš na družbenih omrežjih. Biti čarovnica ti daje moč, da se ozdraviš, spremeniš svoj obstoj, spremeniš svet in uresničiš največji del svojih sanj s čarovnijo. Predvsem pa se na neki točki znebiš tistega, česar ne potrebuješ, svobodno izraziš svoj avtentični jaz in postaneš tako utelešenje svoje osebne resnice. Razglašati se za čarovnico in se ukvarjati z magijo pomeni zahtevati oblast in moč nad sabo in svojim življenjem v imenu ljubezni. Zato se vedno pretihotapim na to področje in prav tako po tiho stopam po skrivnostnih sobanah, ker so včasih najbolj pomembne resnice tiste, ki jih doživljamo v sebi in jih zato tudi težko delimo.

Uporaba zelišč, rastlin, napitkov in talismanov za nego sebe in svojega doma je tradicija, stara toliko kot človeštvo. Prebrala sem res veliko čudovitih knjig, posvečenih ambicioznim zelenim čarovnicam, ki so bile pravi vodnik za uporabo naravne magije v vsakdanjem življenju: kako se naučiti prepoznati in razumeti glas rastlin, uskladiti svojo duhovno energijo z naravnim svetom in jo vnesti v vsakdanje življenje svojega doma, kuhinje, vrta. Recepti za čarovniške pripravke in očiščevalne obrede, napotki, kako obdelovati svoj »skrivni vrt«, so bili vedno dopolnjeni z zbirko zgodb o rastlinah in čarovnicah, ki so v moje življenje prinesle »zeleno magijo«. Kar pa ostaja nesporno, je, da so obredi vedno namenjeni predvsem sebi in seveda zaščiti, niso in ne smejo biti škodljivi za druge, saj v tem primeru govorimo o drugi plati in obrazu magije, ki pa je v svojem kontekstu ne upoštevam, tudi zato, ker pri čarovnicah obstaja zlato pravilo in ga morda poznate: kar storiš drugemu, pride nazaj s trikratno močjo.

Skoraj vsi smo odrasli v veri v vile in naravne duhove, prepričani v obstoj nevidnega in čarobnega sveta poleg našega, ki se z njim prekriva, a ni povsem materialen, poseljen z nešteto čudovitimi bitji. Zgodbe o teh čarobnih bitjih nam v otroštvu pripovedujejo mame in babice, se prenašajo iz roda v rod in so pravzaprav izraz odnosa med zemljo, ljudmi in življenjem samim. Različni ljudje in kulture imajo svoje interpretacije teh bitij, vendar jih najdemo globalno v številnih oblikah. Pravzaprav prihajajo iz sveta, v katerem je oblika, kot jo razumemo, spremenljiva, simbolni izraz in ne trajna značilnost. S časom so prepričanja iz otroštva premagana. Na stare zgodbe začnemo v odraslih eltih gledati le kot na fantazije, nezdružljive s surovo realnostjo praktičnega življenja. Gozdovi in ​​travniki, ki so se nekoč zdeli živi od žvenketajočega smeha nevidnih bitij, zdaj stojijo mirni in prazni. In na žalost nas zelo pogosto spodbujajo, da opustimo svoja prepričanja, prav ljudje, ki so nam povedali te čudovite zgodbe.

Živimo v izjemnih časih, ko smo priča preporodu vere v magični svet in v vse okultno. Z začudenjem lahko tudi nepričakovano odkrijemo, da je bila magija vedno okoli nas, da si s temi bitji delimo domove in da je mogoče izkusiti to čarobno resničnost ter si tako obogatiti življenje. Da je meja med vidnim in nevidnim zelo tanka, z malo sreče se hitro zgodi, da si včasih z eno nogo na drugi strani, intuicija pa ti pove, da se okoli tebe nekaj dogaja, četudi ne veš točno kaj. Seveda lahko vse skupaj prezreš in pozabiš. Ali se ustaviš. Poslušaš. Pogledaš. Povohaš. In začneš drugače živeti.

*hvala Hotelu Kempinski v Portorožu