Gotovo drži, da smo o hrani in prehranjevanju že slišale ogromno in prav tako nisem edina, ki ima občutek, da je jesti zdravo, v današnjem času, skoraj nemogoče. Seveda je eko super in domače tudi, a mnogokrat se za izdelki skriva tudi biznis, ki nas pelje daleč od pristnosti. Morda je tako, da se hrana, ki je bila normalna za naše starše in babice, ne bo vrnila, sem pa človek, ki išče solucije in me zato bolj zanima, kaj lahko naredim za to, da delam čim manj napak in izberem čim bolj zdravo hrano. O tem se se pogovarjala z mag. Alenko Zapušek iz Kmetije Vrhivšek.
Katere so največje napake, ki jih danes naredimo pri hrani? In ali je sploh mogoče jesti zdravo v času, ko o hrani slišimo res vse mogoče?
V vsakodnevnem hitenju med obveznostmi si za zavestno prehranjevanje sploh ne vzamemo več časa. Še takrat, ko damo kaj v usta, velikokrat vmes “čekiramo” novosti na različnih socialnih omrežjih, telefoniramo, gledamo televizijo ali smo kako drugače “odsotni”. Da bi zavestno okušali hrano in se ji posvetili, večkrat prežvečili vsak grižljaj, se zdi kot “mission impossible”. Nekateri še vztrajamo pri skupnih obrokih s člani družine in z zapovedmi brez telefona pri skupnem obroku, vse prevečkrat pa vidim prizore, ko starši že malčkom potisnejo tablico poleg krožnika, da otrok gleda risanko in je sicer mogoče miren, starš pa ga hrani. Mogoče je to tisti trenutek staršu res lažje, a na dolgi rok vsekakor ne otroku ne staršu ne prinaša nič dobrega.
Drugi tak izziv je seveda kvaliteta zaužite hrane. V lanskem letu smo bili kar naprej priča odpoklicem različnih živil in ob tem se upravičeno postavlja vprašanje, kakšno hrano jemo. Če je ne pridelate sami ali je ne kupite pri lokalnem kmetovalcu, za katerega veste, kako kmetuje, ne morete vedeti, če ste z nakupom živil dobili še kakšen dodatek kemikalij. Pa naj bo to v obliki ostankov pesticidov ali kot sredstva za podaljševanje obstojnosti. Ker tudi tega se distributerji in trgovci poslužujejo.
Problematična je po mojem mnenju tudi neuravnotežena prehrana. Naj bo tako v smislu izpuščanja obrokov kot tudi v smislu nepravilno sestavljenega obroka. Na primer, ko zjutraj hitimo od doma in ne pojemo zajtrka, pa potem za malico kot prvi obrok v dnevu zaužijemo kafe in en keks, mogoče še kakšen kos sadja. Ko pridemo domov smo pa že tako lačni, da je čas priprave in kuhanja predolg in vmes spet sežemo po hitrih zadovoljitvah v obliki sladkih ali slanih prigrizkov, ali naročimo pico ali iz kitajske. Se preveč najemo in potem obsedimo za mizo, pred televizijo ali kaj podobnega. Telo je najprej del dneva stradalo, nato je sicer dobilo zadovoljitev v obliki nekega kaloričnega vnosa ponavadi z veliko količino OH, kar lahko rezultira kot pridobivanje maščobnega tkiva. Prava hrana za vsakega posameznika je takšna, po kateri se ne čutimo utrujene in nas ne tišči. Krožnik pa bi seveda moral biti sestavljen iz vseh osnovnih gradnikov hrane, se pravi od OH, beljakovin, maščob in vlaknin, z vsemi pripadajočimi minerali in vitamini. Torej je pomemben tudi način priprave hrane, da teh dragocenih sestavin ne izgubimo. In če torej odgovorim in povzamem vse to: ja, jesti je mogoče zdravo, a se je treba za to malo potruditi.
Ko se odločimo za spremembo prehrane, najbrž spremenimo tudi življenje. Jesti zdravo pomeni živeti bolje. Kakšna je vaša življenjska zgodba, kako se vi prišli so drugačnega prehranjevanja in zakaj?
Drži, ko enkrat spremeniš prehrano, to vpliva tudi na kvaliteto tvojega življenja. Pri nas se je to zgodilo z rojstvom druge hčere, ki se je rodila z atopijskim dermatitisom. Ker uradni alergološki testi niso pokazali vzroka njenih težav (kožne spremembe, srbečica in driska, nobenega napredka v pridobivanju teže), smo se lotili raziskovanja tudi sami. Peljala sem jo na bioresonanco in tam so ugotovili, da sem vzrok njenih problemov jaz, saj je preko mojega mleka dobivala moje toksine. Sama sem namreč v drugi nosečnosti z velikim veseljem in kar naprej jedla napolitanke. Takrat ni še nihče opozarjal, da lahko hrana tudi škoduje. In ja, na lastni koži sem doživela, da sem bila zaradi prevelikega vnosa sladkorja zakisana, razbohotila se mi je kandida in vse to je moja hči dobivala preko dojenja. In ko sem jaz iz prehrane izločila bele stvari (belo moko, sladkor in zmanjšala sol), se je njena koža za 90 % izboljšala, prenehale so se driske in začela je pridobivati na teži. Takrat sva se z možem odločila, da bomo gojili piro in jo tako nadomestili v receptih, kjer se ponavadi uporablja pšenica. Pira je namreč eno izmed starih žit, ki ni bilo tolikokrat podvrženo različnim križanjem z namenom izboljšave določenih lastnosti. Tu mislim predvsem večjega donosa na ha, krajših stebel, da se prepreči poleganje in podobno – kot je to bil primer pri pšenici. Hkrati sva se s tem, ker sva podedovala tudi kmetijo, odločila, da bomo gojili svojo lastno zelenjavo in da bomo na ta način samooskrbni. Ni verjetno treba poudariti, da vse to gojiva na ekološki in trajnostni način, se pravi brez uporabe FFS. Nekaj je k temu pripomogla pridobljena izobrazba, jaz sem namreč magistra kemije, mož je biolog, in sva v takratni službi delala na projektih varstva okolja. Nekaj pa je k tej odločitvi botrovalo trajnostno delovanje, da tudi okolju in zanamcem ohraniva kvalitetno prst, vodo in druge prvine okolja. Industrijska konoplja in zelišča so to zgodbo dopolnili kasneje, ker če bi že takrat poznala lastnosti še teh kultur, bi jih zagotovo uporabila pri izboljšanju stanja kože in prebavil naše hčere.
Opazila sem, da niste pozabili na preteklost in tudi na staro medicino; torej sodobno znanje na področju prehrane in okolja gre z roko v roki s tem, kar so vedeli naši predniki?
Naši predniki so predvsem bolj opazovali naravo in dogajanja v njej ter se skladno s tem tudi odločali, kaj bodo gojili. In posledično seveda, kaj bo na krožniku. Prav tako niso onesnaževali zemlje in podtalnice, tu mislim na generacije pred 2. svetovno vojno, saj še nikjer niso bila v uporabi industrijska sredstva za zatiranje škodljivcev, torej fitofarmacevtska sredstva (FFS) in umetna gnojila. Vedeli so, kako odpraviti katere škodljivce na naraven način, o čemer obstajajo zapisi o znanju, ki se je prenašalo iz roda v rod. Jedli so lokalno in sezonsko hrano, ki je bila osnova imunskega sistema (veliko čebule, česna, hrena, fermentirane hrane, različnih kaš), vse to so nadgrajevali z uporabo gojenih zelišč in z nabranimi divje raslimi rastlinami. Za preprečevanje, lajšanje ali zdravljenje bolezni so uporabljali okoli 500 zdravilnih rastlin in jih poimenovali z okoli 6000 različnimi ljudskimi imeni domačega izvora in jih uporabljali za več kot 3500 bolezenskih primerov. Sicer pa je že Hipokrat, ki mu pravimo tudi “oče medicine” (saj je ustanovil šolo in medicino začel dojemati kot poklic) rekel, da naj bo hrana naše zdravilo in zdravilo naj bo hrana. Sodobna znanost danes zna izmeriti vsebnost različnih gradnikov živil v še tako nizkih koncentracijah in danes lahko za vsako živilo vemo, koliko na primer beljakovin ali cinka ali resveratrola je v njih prisotnih. Seveda hkrati s tem tudi vemo, da je recimo resveratrol poznan antioksidant, ki ga številne študije povezujejo s preprečevanjem oksidacijskih procesov v telesu, upočasnjuje poškodbe celic, ki jih povzročajo prosti radikali in ga zato povezujejo z bolj zdravim življenjem in daljšo življenjsko dobo. Pa seveda, da ga najdemo v grozdju, vinu, jagodičevju, kakavu, pistacijah, japonskem dresniku (invazivna rastlina) in še kje. Prav tako znanost ugotavlja, da je resveratrol občutljiv na pH (v alkalnem se razgradi), temperaturo in svetlobo. Ja, naše babice res niso imele vseh teh, na več decimalk natančno izmerjenih vsebnosti posameznih komponent v posamezni hrani ali rastlini, a so kljub temu imele znanje, saj so s prenosom znanj in opazovanjem prav tako opažale, da so se dobro počutile, če so zaužile več grozdja in na primer oreščkov.
Danes pravijo, da smo popolnoma nepovezani z zemljo; kako se to odraža na področju našega počutja?
Hiter način življenja, ves čas telefon v roki ali slušalke v ušesih, pa multitasking, h kateremu smo bolj nagnjene ženske, res pripomorejo k temu, da smo povsem odtujeni od sebe in narave. Zaradi tako velikega števila signalov, ki jih prejmemo v 1 sekundi (po nekaterih raziskavah naj bi prejeli prek 11 mio signalov v 1 sek: 10 mio vidnih, 1 mio čutnih, 100.000 slušnih, 100.000 vonjev, 1000 okusov, – od tega pa naši možgani izberejo le 77 signalov) delujemo razpršeno in nismo prisotni – ne tukaj in zdaj v tem trenutku. Seveda se to lahko odraža v večji nervozi, anksioznosti, depresiji, različnih motnjah, ki jih razvije posameznik. Svoje nato doda še manjko spanja, nezadostna hidriranost ter neustrezen način prehranjevanja. Veliko ljudi sicer išče neko ravnotežje med vsemi dnevnimi obveznostmi in sprostitvijo s sprehodom v naravi, z delom v zemlji, ročnimi spretnostmi, tekom, kolesarjenjem, obiskom savne, branjem knjig … itd. Ja, če to počnemo zavestno, da opazimo cvetoč travnik ali spreminjajoče barve neba, slišimo ptičje žvrgolenje ali šumenje bližnjega potoka, z vso skrbnostjo mešamo barve, ko slikamo nek motiv, poslušamo svoj utrip srca in čutimo gomazenje, ko po vroči savni skočimo v mrzel bazen … Potem smo dejansko v stiku s sabo in okoljem in nas to dejansko napolni z energijo. In če vse te stvari res naredimo s čuječnostjo, se potem dejansko počutimo bolje, pravimo, da si napolnimo baterijo in smo spet pripravljeni na nove (ali stare) izzive. Bolj smo produktivni, bolje se počutimo in vse to se vidi tudi na zunanjem izgledu.
Slovenija je zelo zelena in marsikdo nam zavida tako lepo deželo. Lahko rečemo, da je tudi zdrava? So torej morje, jezera, reke, gozdovi zdravi?
Res imamo srečo, kajne? Preplet toliko različnih reliefov, naravnih posebnosti in znamenitosti … Res imamo čudovito deželo, kar nam potrjujejo tudi tujci. Ker se tudi pri nas ukvarjamo s turizmom, oddajamo namreč apartma, ki ga v 90 % koristijo tujci, so vedno polni hvale, kako lepa je naša dežela. Kar pa zadeva dejansko stanje okolja v Sloveniji, je splošno gledano zadovoljivo, čemur botrujeta predvsem izvajanje obstoječih okoljskih politik in vključevanje okoljskih ciljev v posamezne sektorske politike. Kazalnike stanja okolja spremlja namreč Agencija za okolje, ki ugotavlja, da so se zmanjšali izpusti v zrak in obremenitve voda, zaznani so pozitivni trendi pri oživljanju razvrednotenih območij, čeprav imamo še vedno degradirana območja, kot so Mežiška dolina, okolica Celja in Jesenic, kjer je včasih bila in je še prisotna jeklarska industrija. Intenzivnost kmetijstva v Sloveniji je zmerna, gozdovi so dobro ohranjeni. Posebno poglavje je Dravska dolina, kjer v podtalnici še vedno najdejo prisotne povišane nitrate in nekatere pesticide. Podobno stanje je v Savinjski dolini in ob Muri. Izzivi ostajajo predvsem na prilagajanju podnebnim spremembam, zagotavljanju dobrega stanja biotske raznovrstnosti (nekatere rastlinske in živalske vrste so ogrožene, invazivke se širijo) in nastajanju odpadkov, saj se količina nastalih odpadkov v gospodinjstvih in v industriji zadnja leta veča. Kakovost površinskih voda in morja je dobra in primerljiva s kakovostjo površinskih rek drugod v Evropi.
Katera je tista hrana, ki po vašem mnenju doma ne sme manjkati?
Odgovor je zelo preprost: lokalna in sezonska hrana. Hrana, ki je prepotovala tisoče kilometrov, prav gotovo ni tista, ki bi jo morali vsak dan uživati. Po mojem mnenju je zelo pomembno, da jemo čim več lastne pridelane hrane. In ja, vem, da nimajo vsi možnost gojiti svoje zelenjave. A že majhna gredica v posodi na balkonu za nekaj solat, za drobnjak in peteršilj lahko naredi spremembo. Ali da greste k lokalnemu kmetu in ga prosite za najem nekaj kvadratov. Zakaj to tako promoviram? Ker ko gojite svojo lastno zelenjavo ali sadje, vnašate v to tudi svojo energijo, svoje misli in čustva. Hkrati, ko od setve solate do trenutka, da jo poberete traja več mesecev, vi pa jo okopavate, zalivate, rahljate zemljo, trenirate svojo čuječnost, hkrati s hvaležnostjo opazujete rast in razvoj gojene rastline. Saj veste, vaša je najlepša – tako kot pri otrocih. Koliko več spoštovanja imate do te svoje lastne solate zaradi vsega omenjenega in koliko okusnejša je. Velikokrat dam primer, da svoj korenček uporabim na 1001 način, da ga vsega porabim, ker vem, koliko energije sem v to vložila. Ko mi zmanjka lastnega, ga kupim v trgovini. Za tistega mi je manj mar kot za lastnega. Tudi če zgnije, do njega nimam odnosa kot do svojega lastnega. Ker tudi nisem vložila energije vanj. Samo pot do trgovine in nekaj denarja. In več ko vložimo svoje energije, misli, čustev v to, bolj se to pozna na okusu hrane, pripravljene iz lastno vzgojenih pridelkov. Ja, seveda nekaj pripomore k temu še priprava hrane, a zelo pomemben je izvor in način pridelave. Se mi je že zgodilo, da sem jedla npr. pire krompir povsem brez okusa – in ko povprašaš za izvor, izveš da je prišel iz daljnega Egipta ali od kod drugod. Kakšna je bila kvaliteta zemlje v kateri je rasel, kako je bil obdelan – strojno ali ročno, kako je bil tretiran na poti do trgovinskih polic v Sloveniji – vse to se odraža na okusu in seveda posledično tudi na počutju. Je pa še eno, povsem znanstveno preverljivo dejstvo pri lokalni hrani. Ko so merili količino biofotonov (torej količino energije) v solati od trenutka, ko so jo odrezali na vrtu do zaužitja, so ugotovili, da količina biofotonov eksponencialno pada s časom. Povedano bolj laično, solata v prvih 24 urah izgubi več kot polovico energije, kar pomeni, da z nakupovanjem živil iz daljnih krajev praktično jemo hrano brez energije.
Kaj pa sladko … zdi se mi, da danes vsi potrebujemo kanček čokolade in sama sem z njo zasvojena … Je res tako zelo nezdrava?
Vsi imamo kakšne svoje pregrehe ali pa kdaj povečano potrebo po določeni hrani. Povsem normalno in telo nam velikokrat kaj sporoča, če le uspemo slišati. Drugače je pa povsem odvisno, kakšno čokolado zaužijete in v kakšnih količinah. Čokolada je živilo, kjer je ena izmed sestavin kakav iz kakavovih zrn. Polifenoli v kakavovih zrnih so antioksidanti, torej imajo pozitiven vpliv na naše telo, saj preprečujejo procese staranja oziroma oksidacije. Košček tu in tam ne bo vplival na vašo spremembo teže in vam verjetno ne bo škodoval. Drugo pa je, če bi vsak dan zmazali 100 g čokolado ali še kakšno večjo. Razlika je tudi, če zaužijete temno ali mlečno čokolado. Temna čokolada vsebuje bistveno več prej omenjenih polifenolov kot mlečna, saj je delež kakava v temni čokoladi višji. Temna čokolada vsebuje tudi manj sladkorja kot mlečna, tako da bi tudi s tega vidika lahko rekla, da je zdrava. Čokolada z več kot 70 % kakava. Seveda pa je pomembna zmernost. Organizem z uživanjem čokolade dobi dovolj železa, magnezija, bakra, mangana itd., izboljšuje razpoloženje, varuje krvne žile in ugodno vpliva na njihovo prožnost ter na strjevanje krvi. To pomeni, da ima pozitiven vpliv tudi pri zniževanju krvnega tlaka ter niža slab holesterol. Za Maje, na primer, je bil kakav sveto živilo, ki so ga darovali bogovom in z njim hranili vladarje, Azteki pa so mu rekli kar medicinski čudež, po njem so bili namreč močnejši, vzdržljivejši. Torej se s koščkom zaužite temne čokolade lahko počutite kot kraljica in ni potrebe po slabi vesti. 🙂
