Magija kot orodje za duhovno rast

Če je za vas noč čarovnic najbolj čaroben in skrivnosten čas v letu, je zame to povsem normalno. To ne pomeni, da neprestano rezljam buče, tudi zato, ker mora biti sezona. Prav tako se ne oblačim v vampirko, saj mi ta slog ni niti malo všeč, čeprav zelo na glas priznam, da mi je čarovniški klobuk izredno pri srcu. Vem, da čarovnice obstajajo in prepričana sem, da jih je kar nekaj tudi med vami, sicer se legenda nikoli ne bi rodila. Ampak danes ne letimo na metlah, nimamo čarobnih palic, imamo pa še vedno naravo, napoje, olja, smole, dišave, knjige in znanje, saj za pravo čarovnijo ne potrebujemo prav veliko drugega.

V otroštvu sem preživela nešteto večerov z nosom na okenski šipi, ker je skozi gozd luna tako močno sijala, da je bila moja mala roza soba povsem razsvetljena. In vedno se mi je zdelo, da bi se lahko v spalni srajci sprehajala sredi temne narave in mi ne bi bilo prav nič hudega, morda bi srečala kakšno zanimivo žival, spoznala novo vrsto gobe in gotovo našla drevo z luknjo, ki je mimogrede stalo prav nasproti mojega okna, na gozdni poti, ki ostaja še danes polna mističnosti. V tisti luknji se je skrival cel svet magičnih bitij, ki sem ga tu in tam delila s prijateljico Eleno; ni bila čarovnica, a je vedno verjela mojim čarovnijam in me ne čudi, da sva bili res dolgo najboljši prijateljici. V njeni družbi je imel gozd manj skrivnosti in vsak izgovor je bil dober, da sva noč počakali nekje pod krošnjo in razmišljali o zvezdnem prahu. Zelo pogrešam te najine trenutke.

Ta temen svet močnih sil je v resnici zelo svetel. Vedno sem ga doživljala kot vesolje možnosti in poti, ki so me v življenju marsikdaj klicale, v zadnjih letih izredno vztrajno. Biti čarovnica danes pomeni naučiti se zavzeti drugačen pogled na svet in nase, se osvoboditi predsodkov ter se zavedati moči narave in kako iz nje črpati korist in energijo. Magija je lahko zelo naravno, zanimivo in izvirno orodje za duhovno rast, za osvoboditev od omejitev konvencij, za iskanje lastne moči in edinstvenosti. Ženske imamo v sebi poslanstvo in zelo dolgo zgodovino čaranja; bi vas gotovo presenetilo, koliko naših mam, babic in prababic se je ukvarjalo z magijo, ki mora v tem kontekstu nujno izgubiti negativno noto, saj je v resnici najbolj pristna, zdrava in pametna oblika spoznavanja narave in hkrati našega notranjega sveta.

Imam prijateljice, ki pridejo k meni zato, da jim preberem karte. Zelo rada to počenjam, a še raje z njimi pijem dobro kavo, jem doma pečene piškote in hkrati kurim smole za eno ali drugo stvar. Najbolj mi je všeč, ker se imamo dobro, kot ženske, oziroma ženske v skupnosti, in to so tisti odnosi, tiste vezi, ki jih še najbolj pogrešam. Vse nas združujejo zgodbe o posebnih ženskah izven okvirjev, ki ovir niso preprosto premagovale, ampak so jih podirale s krampi. V preteklosti so bile tovrstne ženske kaznovane, žive zažgane, danes živimo v drugačnem času, a daleč od tega, da ne bi bile več diskriminirane, sploh takrat, ko delujemo drugačne.

In kot bi rekla moja ljuba Morgana:

Ni tako slabo biti označena kot čarovnica, ker strah vzbuja več spoštovanja, kot pa če te le občudujejo.

In vedno bolj sem prepričana, da ima prekleto prav.

*Hvala Hotelu Kempinski Portorož za prijaznost in lokacijo. Hvala ljubi Barbari Repinšek, ker vsak dan znova vidi čarovnico v meni.