Kot dober zimzelen kos ne pozna starosti, mode ali sezone in je nepogrešljivo oblačilo v omari vsakega dekleta in ženske. Zaradi svoje vsestranskosti in raznolikosti modelov omogoča, da si vsak izbere svojega in ga prilagodi svojemu okusu in stilu. Zgodovina male črne obleke se začne leta 1926 med ‘revolucijo’ Coco Chanel, ki ji je dala ime Petite robe noire (mala črna obleka) in jo oblikovala z namenom ustvariti obleko, ki je udobna in se prilagaja telesu vsake ženske, predvsem pa nosljiva ob vsaki priložnosti. Pred dvajsetimi leti 20. stoletja je nošenje črne obleke izven žalovanja, zlasti čez dan, veljalo za nespodobno in neprimerno. Chanel je, kot je to storila z jersey tkanino, ovrgla tradicionalne družbene konvencije, vendar si je utrla pot v ženska srca, do te mere, da je revija Vogue obleko s opredelila kot “nekakšno uniformo za vsak tip ženske, ne glede na okus in osebni stil«. Kasneje, v 50. letih 20. stoletja, je obdobje “novega videza” Christiana Diorja in konservativna gibanja, ki so nastala po vojni, malo črno obleko vrnila k njenim izvorom kot uniformo in simbol nevarne ženske. V kinematografiji so fatalne in posebej transgresivne ženske pogosto nosile male črne obleke, da bi ustvarile močan kontrast s portretom povprečne ženske, žene, matere in gospodinje.
Priljubljenost male črne obleke je naraščala, dokler ni postala mitična v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko jo je igralka Audrey Hepburn nosila v znamenitem filmu Zajtrk pri Tiffanyju. Ta model je bil Givenchyjev in so ga leta 2006 prodali na dražbi pri Christie’s za 410.000 funtov. Od tistega trenutka naprej se je mala črna oddaljila od konvencij in začela pridobivati odobravanje med množicami. Med 80. in 90. leti so se začele ponujati obleke v različnih materialih, dolžinah in tkaninah. Poleg klasičnih črnih modelov do kolen je nastalo veliko barvitih, z rokavi ali brez, včasih obogatenih z dragocenimi detajli, zdaj z vložki iz kontrastnih tkanin in dolžin: od midi modelov do bolj strogih, od tiste do sredine meč, do najbolj zanimivih krepko nad koleni. Poleg Audrey Hepburn so svojo malo črno obleko ponosno pokazale tudi številne druge javne osebnosti. Wallis Simpson, vojvodinja Windsorska, je bila znana po obsežni zbirki malih črnih oblek, ki jih je okrasila z neštetimi detajli in dodatki. Eden njenih najbolj znanih citatov se glasi: “Ko je mala črna obleka prava, ni ničesar drugega, kar bi lahko oblekli namesto nje.”
Tudi Edith Piaf, francoska ikona folk glasbe, je pogosto nastopala v majhnih črnih oblekah. Zaradi te navade si je Piaf prislužila vzdevek “mali črni vrabček”. Angleška revija Daily Mail je pred časom objavila raziskavo, ki je pokazala, da se je po mnenju 75 % anketirank mala črna izkazala za najpomembnejši kos oblačila v zgodovini mode, celo pred kavbojkami in push-up modrčkom. Do danes je mala črna obleka postala običaj na področju ženskih oblačilih, tako v priložnostnem kot formalnem okolju. Njena slava se je razširila do te mere, da so pesmi, knjige in celo parfum Guerlain posvečeni mali črni obleki, ki se imenuje “La petite robe noire“.
