Poglobila sem se v Carbonara testenine, ko mi je Sofia povedala, da je to njena najljubša jed in da bi jo lahko jedla prav vsak dan in ne bi bilo res nič narobe. Ok, res je, otroci radi jejo pašto, a po drugi strani je treba priznati, da je Carbonara zelo posebna. Gre za recept, rojen po drugi svetovni vojni, deloma ameriški, deloma neapeljski, deloma abruški, šele po dolgih letih pa je postal tradicionalni rimski recept.
Malo zgodovine
Pravijo, da so ameriški vojaki med drugo svetovno vojno okusili abruzijsko testenino “cacio e ova”, ki so jo pripravljali carbonai (karbonari v rimskem dialektu) na območju L’Aquile in ime “carbonara” bi se lahko tudi rodilo od tod. Od tam je dodajanje slanine prišlo skoraj samo po sebi, tudi zaradi območja, kjer je bil recept narejen, in morda dimljene pancete, znamenite slanine, uvožene neposredno iz ZDA. So pa tudi takšni, ki rojstvo karbonare pripisujejo Neaplju. Obdobje je vedno isto, smo v letu 1944. Ameriškim vojakom je bila všeč “ulična hrana”, ki so jo stregli na stojnicah v Neaplju, všeč jim je bila tipična pica in na hitro kuhani špageti, začinjeni s sirom in poprom. Zdi se, da je nekega dne ameriški vojak, ki se mu je ta krožnik špagetov zdel nepomemben, dodal tako imenovani “obrok K”, sestavljen iz jajc v prahu, slanine in tekoče smetane. Recept, ob katerem se danes zgražamo, a bi lahko bil le prednik našega ljubega prednika. Iz tega neuravnoteženega in zelo ameriškega recepta so Neapeljčani delali na sestavinah in nastala je karbonara. Kmalu se je recept razširil v Rim, ki si ga je vzel za svojega, ga posvojil za vse namene in iz njega naredil “mit”.
Skrivnosti za dobro Carbonaro
Ključne so sestavine, ki morajo biti res kvalitetne, saj je Carbonara po svoje zelo enostavna. Uporabljajte slanino, narezano na centimetrske kocke, z 80 % maščobe in 20 % pustega mesa. Uporabite del olja, ki izteče po žganju slanine v ponvi, v procesu zaključevanja jedi, še en trik pa je poper: naj bo prisoten v večji meri zato, ker Carbonara zahteva kanček pikantnosti.
Sestavine za dve osebi
180 g špagetonov
120 g slanine
1 celo jajce + 1 rumenjak
125 g naribanega sira
Groba sol
10 g sveže mletega črnega popra
Priprava
Na olivnem olju pražite slanino (lahko ji dodate tudi kanček čebule, ki mora biti na drobno nasekljana in zelo pazite, da je ne pražite preveč, ne sme biti zažgana!). Ko so špagati skuhani (striktno se držite minutaže na škatli in niti sekunde več), jih vrzite v posodo s stepenimi jajci. Dodajte vse ostale sestavine, razen sira in pomešajte ter pokrijte za približno tri minute. Če se le da, pomešajte brez pripomočkov, le tako, da posodo premikate. Na koncu dodajte nariban sir. Ključno je, da je v trenutku, ko se testenine dotaknejo jajc, ogenj ugasnjen… V nasprotnem primeru dobite kepo z jajci, ki ni za nikamor …
Dober tek. 🙂
4 Comments
Hvala za tole, njami, tudi jaz bi jih jedla vssk dan 🙂
Potem moraš nujno k meni in naredimo party skupaj s Sofio. Jaz sem vedno za 🙂
Carbonara nima slanine. Uporablja se guanciale. Svinjska ličnica. Čebule sploh ne, olje ne, ker ima guanciale dovolj masti. Sir se ne da kar en, ampak pecorino.
Če Italjani vidijo ta recept, te naženejo.
Slab recept.
Dragi Nejko,
Carbonara ima veliko receptov, kar gotovo veste, ta je eden izmed mnogih in mi je osebno pri srcu. Svinjska ličnica so super, prav tako slanina. In čebula je vedno izvedljiva za obogatitev okusa, kar seveda najdete tudi na spletu, denimo tukaj:
https://www.cookaround.com/ricetta/Spaghetti-alla-carbonara-con-la-cipolla.html
Seveda dodamo tudi olje, da ni vse skupaj presuho, olivno, kot po receptu:
https://www.lacucinaitaliana.it/ricetta/primi/spaghetti-alla-carbonara-2/
Pecorino je odličen sir, gotovo v tem smislu najboljši, so pa ok tudi drugi, ki jih lahko naribaš.
Mislim, da Italijani ne bi imeli nič proti temu receptu, so zelo odprti ljudje. Tako kot mi, kajne?
Maham in miren vikend želim.