Konec ženskega prijateljstva

Literatura, glasba in umetnost so vedno peli in pripovedovali o razpadu zveze med ljubimci. Toda kaj se zgodi, ko razpade prijateljstvo? Kaj počnemo z razbitinami srca in kako hitro okrevamo?

Tokrat odpiram nekoliko drugačno temo, saj me je izzvala izjava feministke Ane Eleizegui, ki pravi tako:

Razšla sem se z najboljšo prijateljico. Vem, da se morda zdi čudno. Najbrž se lepše sliši, če napišem, da sva se skregali in imeli težavo, ki je nisva mogli rešiti. Kar nedvomno drži, a sva se hkrati tudi razšli. Nehali sva graditi skupno življenje. O sebi ne govoriva več v dvojini, ne podpirava se dnevno. Ne hodiva skupaj v supermarket in ne pijeva piva. Ne piševa si več vsak dan, da bi delili neumnosti. Ona ne ve, kakšne težave smo imeli zadnje čase v družini ali kaj mi je rekel zdravnik zadnjič, ko sem bila pri njemu. Pretrgali sva vez in skupni svet. Soočanje s takšno žalostjo je zelo zapleten in samoten proces. Ni pesmi ali filmov, ki vam pomagajo žalovati; ni skupnega jezika, ki bi to preostalemu svetu razložil v nekaj minutah. Ni ničesar. Po prijatelju je samo praznina.

Naj torej dvigne roko tista, ki ni nikoli imela slabe izkušnje v tem smislu, ni bila nikoli razočarana in ni nikoli končala ljubezensko-prijateljskega razmerja z žensko, ki je bila naš drugi Jaz, naša sestra, naša svetla točka, najbljša vezija tega kar smo, smo bile in verjento tudi bomo. To so običajno odnosi, ki se neprestano razvijajo: včasih se krepijo, po tako imenovani »pavzi za razmislek«, včasih usihajo do te mere, da zapustimo življenje druge. Zanimivo, da skoraj nihče o tem ne govori, navsezadnje, ali ni prijateljstvo oblika ljubezni, celo med najžlahtnejšimi? Kako se obnašaš, ko se prijateljstvo konča? Ker da, zelo boli. In da, hvala Bogu, potem vse mine. A to ne pomeni, da ne ostane, čeprav nikakor tako kot prej. Ženska prijateljstva so pogosto opisana kot trdna, nezlomljiva vez med dvema osebama. Vendar pa, tako kot pri vsaki drugi vrsti odnosa, se lahko tudi žensko prijateljstvo konča, kar lahko povzroči globoko čustveno bolečino. Počutimo se izgubljene, zmedene in osamljene. Morda se sprašujemo, kaj smo naredile narobe ali kaj bi lahko storile drugače, da bi ohranile to prijateljstvo. Če je bila ta oseba naša svetla točka in varen pristan, naša tolažba in naša podpora, se lahko soočimo s pomanjkanjem teh stebrov, kar lahko še poveča našo bolečino. In včasih imaš prav občutek, da nikoli ne boš prišla do konca.

Pogosto se ob koncu ženskega prijateljstva soočamo tudi z občutki izdaje, zavrnitve in izgube zaupanja. To lahko privede do izgube vere v druge in celo v nas same. Če smo svojo prijateljico videli kot sorodno dušo, lahko izguba tega odnosa občutimo kot izgubo samega sebe. Poleg tega lahko konec ženskega prijateljstva vodi v občutek osamljenosti in izolacije. Morda se počutimo, kot da nimamo nikogar, na kogar bi se lahko zanesle, kar lahko privede do zmanjšanja samozavesti in samospoštovanja. Seveda pa niso vsa prijateljstva enaka: nekatera so tesnejša, druga bolj površinska, potem so tu tista na daljavo, enako intenzivna kot bližnja … Pri ženskah je tako, da najbrž manjka romantična komponenta. Toda ljubezen v širšem smislu je vedno prisotna. Nekje sem prebrala, da so prava prijateljstva načeloma tista, ki nastanejo v mladosti, ker s človekom deliš ogromno in te pozna v povsem drugačni luči: ko si najbolj divji in najbolj nor. Sama imam prijateljico, ki o meni ve res veliko, saj sva se spoznali v osnovni šoli in od takrat se ni prav veliko spremenilo. Seveda so prišli otroci, partnerji in družine, a medve sva, v svojem bistvu, še vedno isti. Prijateljstvo se konča podobno kot ljubezensko razmerje, iz več razlogov: ne da bi se tega zavedala, se dva človeka oddaljita, spremenita, spremeni se, kdo sta, spremenita svoj življenjski slog, krog prijateljev in če prejšnjega ne gojita več, lahko izgine. Mogoče se imata še vedno rada, a če si ne povesta, kaj je narobe, postane vse težje. In nastanejo zidovi, nepremostljivi.

Kljub temu, da je končanje ženskega prijateljstva lahko izjemno boleče, je pomembno, da si dovolimo čutiti in obdelati te občutke. To lahko vključuje izražanje svojih čustev skozi pisanje, pogovor s podporno osebo ali celo iskanje strokovne pomoči, če je potrebno. Pomembno je tudi, da si vzamemo čas za zdravljenje in samopomoč. To lahko vključuje aktivnosti, ki nas osrečujejo in pomagajo pri obvladovanju stresa, kot so vadba, meditacija ali ustvarjalne dejavnosti. Prav tako je koristno razmisliti o svojih vzorcih in prepričanjih glede prijateljstva ter razmisliti o tem, kaj lahko naredimo drugače v prihodnosti, da bi vzpostavili in ohranili zdrave odnose. Običajno se razmerja končajo zaradi nečesa, kar se zgodi ali pove, še bolj pa zaradi nečesa, kar ni povedano ali nestorjeno. Nadaljujemo s predpostavkami: pričakujemo, da bo drugi razumel, ne da bi sami jasno verbalizirali. V resnici gre za taktiko, ki nikoli ne deluje – branje misli je zaenkrat še utopija. Ustvarja zamere, ne počutimo se razumljene, a v resnici ne razumemo niti sebe. Tišine se samo seštevajo, na koncu postanejo zelo težke, nakar nastanejo nepremostljive razdalje. In potem vse skupaj eksplodira, kar pusti neverjetno veliko škodo.

Čeprav je konec ženskega prijateljstva lahko boleč, iz te izkušnje tudi rastemo in se učimo. Morda bomo bolje razumeli svoje potrebe, postali bolj odprti za nove odnose in se bolj zavestno odločali, s kom delimo svoj čas in energijo. Na koncu je pomembno, da se spomnimo, da smo vredne ljubezni, podpore in prijateljstva. Čeprav se lahko zdi, da je konec ženskega prijateljstva nepremostljiva ovira, lahko s časom in samopomočjo ponovno najdemo svojo pot in vzpostavimo zdrave in trajne odnose. Ko se prijateljstvo med ženskami konča, tako kot v ljubezni iščemo zrelo vedenje: analiziramo razlog, ga postavimo na pogovorno mizo: če je razhod nepopravljiv, zaradi nezdružljivosti pogledov, vrednot ali kakšne malenkosti storjenega ali pretrpljenega, lahko tudi povemo, da želimo končati razmerje. To ne pomeni, da se nimata več rada, le da trenutno nista več prava za nadaljevanje tega prijateljskega odnosa. Lahko se zgodi tudi, da se dva človeka, ki sta prijatelja celo življenje, v določenem trenutku tako spremenita, da se v odnosu ne prepoznata več. Če ne moreš več naprej, ti preostane samo eno: sprejmi odločitev, se zahvali in stopi na svojo pot, v upanju, da se morda nekega dne poti ne bosta ponovno križali. Ker da, včasih nas karma dobesedno lovi.