Že nekaj let se navdušujem nad nekaterimi temami, ki neizogibno vodijo v krizo ega. Če se vsak dan slečete nečesa, kopljete globlje in globlje, dvomite v svoja prepričanja, resnično pustite, da nekaj v vas umre; to vključuje bolečino in žrtvovanje, a če imate pogum, da se vržete v drzno morje, potem imate dovolj poguma zato, da živite v pravem pomenu besede. Ker ni življenja brez smrti in ni smrti brez življenja, tako s fizičnega kot duhovnega vidika. Večni cikel stvari, v skladu s pravim zakonom ravnovesja, je tudi to. Nima smisla, da se ga bojiš, tako ali tako mu ne moreš ubežati: najbolje je, da vsak padec izkoristiš, da vstaneš, vsak napor, da se okrepiš, vsak poraz, da se ponovno rodiš.
Imam resnično srečo, da v življenju ustvarjam stvari, ki so del mene. Nikoli nisem razmišljala, da je moje delo zgolj delo, bolj to, da je podaljšek moje identitete, včasih tako globoko in raznoliko, da sama postanem svoje delo. In obratno. V tem principu je ogromno dobrega, tu in tam pa se najde tudi kakšna slaba plat, kot denimo ta, da si potem neprestano svoje delo in četudi počivaš, v resnici razmišljaš in v glavi ustvarjaš nove zgodbe, nove povezave, nove navdihe. Verjamem, da je za tiste, ki z mano živijo, včasih naporno, hkrati tudi zelo barvito, in če mi je moda podala kakšno lekcijo, potem nedvomno najbolj cenim naslednjo:
V življenju stvari nikoli ne stojijo. Ko si prišel do cilja, je v daljavi že nov izziv in prav je, da takoj zavihaš rokave in greš naprej. Vedno obstaja nekdo, ki je boljši, mlajši, zabavnejši od tebe, pa ne samo to, je tudi bolj talentiran, ima več možnosti in je nedvomno tudi bolj prilagodljiv. A ti, samo ti, si edinstvena verzija sebe. Duplikata resnično ni.
Z željo po tem, da bi se neprestano razvijala in resnično, iskreno, globoko postala najboljša verzija sebe, me je življenje potiskalo naprej, včasih s takšno silo, da sem padla na kolena in dolgo ostala tako, morda tudi v pričakovanju, da bi mi kdo podal roko. Ko se to ni zgodilo, sem pomislila, da je morda kar dobro, če se sama sestavim in poženem naprej. Statika nikoli ne prinaša nič dobrega, samo to, da se navadimo biti na mestu, verjetno na varnem, a brez izzivov. In to ni zame. Sicer priznam, ko počasi korakam proti drugi polovici svojega življenja, postaja ta mirna in tiha cona vse bolj zanimiva. Včasih me tako kruto prešine, da bi lahko pustila vse in vzela samo nekaj stvari, odšla v svojo hišico v gozdu in tam končala svoje dni, med travnikom in drevesom, obkrožena z naravo in stvarmi, ki niso prav nič modne. So pa pristne.
Izognimo se smrti v majhnih odmerkih, vedno se spomnimo tega, da smo žive, kar zahteva veliko več truda od preprostega dejstva dihanja. Dan za dnem se v tej družbi zažiramo v upanju, da bomo svoje dneve obarvali drugače, da bomo med dvema stavkoma postavili piko namesto običajne in ponavljajoče se vejice, ki nikoli ne določa, da začnemo znova. Velikokrat se zgodi, da smo zdolgočaseni in nestrpni do vsakdanjega življenja, do tega, kar nam ponuja, do tega, kar lahko damo, in tako razvijamo tisto »slabo navado nesreče«. Ko pogledam svoje življenje, vidim vsak košček sveta, ki sem si ga ustvarila. Vsaka barva na mojem platnu je premišljeno izbrana, vsak odtenek nosi del mene. Ustvarjam svet, ki me očara, ki mi napolni dušo z radostjo in mi pomaga rasti. Vem, da ni vsakemu všeč ista paleta barv kot meni, a to ni pomembno. To je moja vizija popolnega življenja – biti zvesta sebi, brez strahu pred obsojanjem.
Vsak dan sem hvaležna za vse, kar imam. Za vsako priložnost, da ustvarim nekaj lepega, za vsak trenutek, ko lahko delim svoje sanje z drugimi. Ne gre le za materialne stvari, ampak tudi za ljubezen, prijateljstvo, in možnost, da sledim svojim strastem. In ko se ozrem na svet, ki sem ga ustvarila, se mi srce napolni z občutkom miru in popolnosti. Včasih se kar po prstih sprehajam okoli in razmišljam o tem, da eno življenje ni dovolj. Res ni dovolj.
***Za tiste, ki vas zanima, nosim obleko Catchall.
