Počasnost je umetnost

Wabi Sabi, izraz japonskega izvora, je veliko več kot »teorija«. Prav tako je izraz, ki ga zelo težko prevedemo. Morda je še najbolj blizu definiciji, ki ga je dala psihologinja in antropologinja Selene Calloni Williams, saj pravi tako:

Wabi sabi je umetnosti doživljanja naših nepopolnosti, pomanjkljivosti in krhkosti kot bi bile naša moč.

Zame je Wabi Sabi življenje, ki da prednost počasnemu tempu in globokemu dihanju.

Počasnost je umetnost, saj vsaka izmed nas gotovo ne ve, kako upočasniti tempo, to pomeni, da se za nekaj minut ustavite, povohate, otipate, poslušate, se dotaknete, opazujete. In v glavi imate popolno praznino, morda samo lepoto prizora, ki ga v tistem trenutku imate pred očmi. In če vzamemo koncept Wabi Sabi kot lepoto nepopolnega življenja, je počasnost nedvomno ena tistih lastnosti, ki jih lahko razumemo in cenimo le, če se poglobimo. Da, ker se lahko v svetu vzemi in odvrzi, v družbi za enkratno uporabo in v kulturi, kjer je geslo vedno “hitrost“, počasnost zdi nekaj neprijetnega, nenatančnost, ki jo je treba popraviti, napaka, ki si je marsikdaj ne smemo privoščiti.

Z nosom proti oblakom se sprehajam po skritih poteh Trsta in ujamem irise in divjo glicinijo, ki kar jemlje dih. Pred dvema letoma sem jo sadila pri svoji hišici v gozdu in zdaj nestrpno čakam, da mi podari prve cvetove. Tako bo moj mali raj, oddaljen od civilizacije, postal oaza modrih hotenzij in vijola glicinije, če mi bo le to dano. Kajti saj veste, kako je s tem, narava ne le preseneti, temveč ima tudi svoja pravila, ki jih moramo upoštevati. V tem mojem magičnem kontekstu, živeti počasi ne pomeni upočasnjevati. Dejansko živeti počasi večino časa pomeni iti hitreje. Misli švigajo, rešitev se kar pikazujejo in ta pravi, samo a pravi ljudje, se kar tako, v trenutku, znajdejo ob tebi.

Kot grozdje, ki binglja z veje, nabreklo od soka in pripravljeno na trganje, nam življenje ponuja svoje minljive, dragocene in vabljive trenutke. Tako kot grozd, ki ko ga ločimo od grozda, hitro oveni, je vsak trenutek, ki ga ne živimo v polnosti, za vedno izgubljen in ostane nam samo obžalovanje. V vsakem grozdu namreč najdemo različne jagode z različnimi stopnjami trdote, odvisno od različnih stopenj zorenja. Izziv je izbrati grozd in najti popolno grozdje. Vsaka grozdna jagoda predstavlja dan ali trenutek našega življenja: nekatere so sočne in sladke, druge nezrele ali uvele. Na nas je, da izberemo, katere bomo prijeli in kako jih bomo okusili. Če se preveč ukvarjamo s posušenim grozdjem preteklosti, se navdajamo z obžalovanjem in grenkobo. Če zaskrbljeno gledamo v nezrelo grozdje prihodnosti, se obremenjujemo s skrbmi in strahovi.

Ne moremo se vrniti v preteklost in znova okusiti jagode, ki je že odtrgana od grozda, tako kot ne moremo podoživeti dneva, ki je že minil. Prav zaradi tega ima vsak trenutek neprecenljivo vrednost. Grozdje nas s svojo sladkostjo in sočnostjo spominja na lepoto in prijetnost življenja. Vsak trenutek nas kot majhen dar narave vabi, da vsako izkušnjo uživamo v celoti, brez zapravljanja in obžalovanja. Tako kot mirno in previdno okušamo grozdje ter vpijamo njegovo teksturo in okus, tako se moramo naučiti ceniti vsak trenutek svojega obstoja. Naših izkušenj ne smemo divje konzumirati. Moramo jih živeti. Življenje je namenjeno temu, da se ga živi, ​​ne pa konzumira.

Ne zamujajmo priložnosti, ne izgubljajmo časa po nepotrebnem. Izkoristimo dan, uživamo v vsakem trenutku, bodimo srečne, radostne in počasne, ker to je vrlina in tudi pravica, sploh takrat, ko postaja svet preveč hrupen.

***Za tiste, ki vas zanima: obleka Catchall.