Morale bi si omisliti dan brez tehnologije. Brez telefonov, računalnikov, tablic, samo s kolesom in očmi, ki nam, hvala Bogu, še vedno omogočajo, da zaznamo lepo vreme, oblake, dež na oknu in mavrico takrat, ko je ravno prav čarobna. Zdi se mi, da nas je tehnologija pojedla in čeprav jo obožujem in bi brez nje težko delala, je vseeno tako, da mi ni všeč, ko sem žrtev nečesa. Virtualno čaščenje pa s svojo obsedenostjo po popolni podobi tvega, da bo resnico zameglilo. Skrivamo se za filtri in naučenimi pozami, gradimo fiktivne identitete, da iščemo odobravanje drugih. Toda to obsesivno iskanje podobe o sebi, ki je vedno brezhibna, nas oddaljuje od našega najglobljega bistva. Največje tveganje je »živeti za druge«, prilagajati se vsiljenim modelom, ne znati dojeti, kaj dela vsakega posameznika edinstvenega, unikatnega. Kajti nihče nam ni pomagal, da bi presegli film, ki prekriva snov, da bi se poglobili v globino svoje duše in našli moč, da smo sami, s svojo krhkostjo in nepopolnostjo. Včasih me pa kot blisk prešine: kako lepo je pravzaprav biti nepopolni in zato edinstveni.
Objem.
