Včasih imam prav občutek, da živim v svetu, ki postaja vse bolj obremenjujoč. To nenehno zahtevanje pozornosti in energije, mnogokrat v kombinaciji s praznimi besedami in ljudmi, ki nikoli ne poslušajo, zna biti kar izziv. Zato je morda povsem normalno, ko pride trenutek, ko se odrasla ženska odloči, da se bo izolirala, odklopila, oddaljila od vsega, da zaščiti svoj mir. Ta znameniti mir v duši, ki ga vsi tako vztrajno iščemo, a tako težko ujamemo. Seveda pa ne gre za bežanje, to je nekaj osebnega, premišljena odločitev, da se umaknemo, poiščemo moč v samoti in si ponovno gradimo svoje notranje ravnovesje, daleč stran od hrupa in motenj sveta. Pri teh letih se zelo dobro zavedam, da osebni mir ni stvar izbire, temveč nujnost.
Mir zrele ženske je njen poglavitveni temelj in storila bo vse, kar je potrebno, da ga zaščiti. V družbi, kjer so kaos, drama in stalne motnje vsakodnevni pojav, prepozna pomen varovanja svoje notranje umirjenosti. Ni je strah, da bi se umaknila iz situacij ali odnosov, ki ogrožajo njen mir. Tišina postane njen največji pripomoček — prav v teh tišjih trenutkih najde jasnost, ozdravitev in ravnotežje.
Za odraslo žensko ta čas introspekcije ni beg, temveč trenutek opolnomočenja.
Ne opravičuje se, ko postavi sebe na prvo mesto, ker razume, da prioritiziranje lastnega dobrega počutja ni sebičnost, temveč nujnost. Če bo skrbela zase, bo lahko z več ljubezni, energije in sočutja poskrbela tudi za druge. Zaveda se, da s tem, ko varuje svoj mir, postaja najboljša različica sebe, tista, ki lahko nudi podporo, prijaznost in moč tudi tistim, ki so del njenega življenja.
Tišina je prostor duše, je primarno človeška potreba, ki jo je treba zadovoljiti, a za dosego katere so potrebni predanost, vztrajnost in pogum, da se spustimo vase, vzpostavimo stik s svojo notranjostjo, svojimi mislimi, svojimi čustvi. Za razliko od družbe potrošnje, iluzorne sreče, hipersvetovnega življenja mora človek izklopiti hrup zunaj sebe, da torej ponovno odkrije možnost tišine in srečanja s samim seboj, nikomer drugim kot samim seboj. Kraji, kjer je mogoče doživeti tišino, so številni, neokrnjene gore, zeleni gozdovi, morje takrat, ko ni sezone in je vse mirno, samostani in kraji, ustvarjeni z upoštevanjem zvočne izolacije. Tišino pa lahko najdemo v vsakem trenutku, tam kjer smo, v nas samih. Za to je potrebna pripravljenost na začasno odsotnost, da si damo možnost oddiha od vsakodnevnega hrupa, poglobitve vase.
Izkušnja tišine je povsem osebna in kot taka lahko le intimna in globoka. Zato tišina, ko je enkrat ponovno odkrita, postane moč, neodtujljiva priložnost, da se kot v neosvojljivo trdnjavo vrnemo k sebi.
Biti tiho je torej vaja notranjega poslušanja, iz katere se lahko jasneje pokažejo obrisi naše duše.
Odrasla ženska pozna svojo vrednost in je ne bo nikoli ogrozila zaradi ničesar ali nikogar. Z izbiro osame, ko jo potrebuje, ne le, da napolni svojo dušo, temveč tudi okrepi svojo samozavest.
Izbira miru namesto kaosa, miru namesto konfliktov in sebe namesto kogarkoli, ki poskuša motiti harmonijo, ni dejanje hladnosti, temveč modrosti.
Na koncu je odločitev odrasle ženske, da se umakne od hrupa in kaosa sveta, dejanje samospoštovanja. To je spoznanje, da mir, tišina in ravnotežje niso le razkošje, temveč ključ do izpolnjenega, zdravega in avtentičnega življenja. Razume, da za to, da bi uspevala, mora najprej negovati svojo notranjo harmonijo, in s tem postane vir miru in navdiha tudi za druge.
