Burja, ta divja, neukročena sila narave, je danes moja največja inspiracija. Ko divja med krošnjami in lomi veje, prinaša svežino in jasnost. Odpihne nepotrebne misli, kot bi brisala tablo, in pusti le bistvo – preprosto, čisto resnico trenutka. Sprehodi brez cilja so moj ritual. Ko mraz pride do kosti, me spomni, da sem živa, da diham in da imam moč. Močne barve narave, od ognjeno rdečih listov do globoko zelenih iglavcev, rišejo podobe, ki presegajo vsakdanjost. Drevesa, ki se upogibajo pod silo vetra, pa me učijo, da je v prožnosti prava moč – le tisti, ki se znajo prilagoditi, ne padejo. Gozd ostaja moj tempelj.

Njegove poti me vodijo navznoter, v globine duše, kjer najdem odgovore.

Tako kot v življenju – včasih izberemo široke poti, včasih ozke stezice, včasih se izgubimo, a vedno nekako pridemo tja, kamor moramo. Burja ne prinaša le hladu, prinaša tudi jasnost. Uči me, da je včasih potrebno, da veter odpihne staro, da bi naredil prostor novemu. In danes, v tem divjem vetru, čutim le eno: svobodo.

Foto: Pinterest
Foto: Pinterest
Foto: Pinterest
Foto: Pinterest
Foto: Pinterest
Foto: Pinterest
Foto: Pinterest
Foto: Pinterest
Foto: Pinterest
Foto: Pinterest
Foto: Pinterest
Foto: Pinterest

Komentiraj