Včasih iščemo vodo tam, kjer je prav ni. In vztrajamo, dokler nismo že čisto brez energije. Zanimiva metafora, ki se vsak dan znova zrcali v človeških odnosih: s partnerjem, prijateljic, starši, včasih tudi z našimi otroci. Ko ugotovimo, da smo v puščavi, je najpametneje spremeniti smer. Opustiti brezplodno iskanje, sprejeti, da tam ne bomo našli tistega, kar iščemo, in se odpreti možnosti raziskovanja novih ozemelj, virov, poti. Za to je potreben pogum, prilagodljivost, predvsem pa zaupanje v življenje, v prepričanje, da voda, vir, ki ga iščemo, res obstaja in da se nahaja na drugem mestu, morda nepričakovano, a pripravljena, da nas sprejme in poteši najglobljo žejo. Včasih voda na površini ni vidna. Ne teče v kričečih vodnjakih ali deročih rekah. Včasih se skriva v oazah, v podzemnih izvirih, na mestih, ki zahtevajo bolj pozoren pogled, globlje poslušanje, bolj razvito občutljivost za prepoznavanje. To velja tudi za duhovno razsežnost in za osebno rast. Pravih virov notranje prehrane pogosto ne najdemo na najbolj bleščečih ali najbolj oglaševanih mestih. Lahko so v tihi meditacijski praksi, v trenutku globoke povezanosti z naravo, v iskrenem srečanju s sorodno dušo, v knjigi, ki globoko odmeva v našem srcu, v dejanju ustvarjalnosti, ki sprosti naš najbolj pristen izraz.
Resničnost je taka, da določen čustveni odnos, določena delovna situacija, določen način življenja in bivanja, določen fizični kraj ali pomirjujoča ekonomska varnost iz preteklosti preprosto ne obstajajo več. Vode je, metaforično rečeno, nezadržno zmanjkalo. Ostati zasidran s temi iluzijami je kot bi se želeli odžejati s presušenim vodnjakom.
