Že tisočletja nas velike vzhodnjaške duhovne tradicije vabijo, da ponovno umerimo svoj notranji kompas. Budizem nas s svojim temeljnim pojmom Anicca (nestalnost) opominja, da vse teče, vse se spreminja, nič ni namenjeno trajanju. Reka, v kateri se danes kopamo, ni enaka kot včeraj in jutri bo popolnoma drugačna. Oklepanje ideje o stabilni prihodnosti ali hrepenenje po nespremenljivi preteklosti je sama korenina trpljenja. Mojster Thich Nhat Hanh je učil:
Sedanji trenutek je poln radosti in sreče. Če boste pozorni, boste to videli.
Ključna je torej pozornost, pravo zavedanje, pravilna miselna prisotnost, sposobnost, da smo v celoti prisotni v tem, kar je, tukaj in zdaj. Zdaj je življenje zaužito, zdaj se dogaja usoda. Namesto da obžalujemo preteklost in skrbimo za prihodnost, se moramo ukvarjati s svojo sedanjostjo, saj danes ustvarjamo svojo prihodnost, danes gradimo jutrišnjo preteklost. Film in literatura sta pogosto zajela to temeljno resnico. Kdo se ne spomni spodbude profesorja Keatinga v filmu “Dead Poets Society”?
Carpe Diem. Izkoristite trenutek, fantje. Naj bo vaše življenje izjemno.
Da »carpe diem« ni vabilo k neodgovornemu razvratu, ampak močan opomin, da prepoznamo intrinzično vrednost vsakega posameznega trenutka, edinega časa, ki ga resnično imamo na voljo za življenje, ljubezen, učenje, ustvarjanje.
Začnimo zdaj.
