Tri vprašanja za vas … in zame

Te dni prebiram izredno zanimivo knjigo z naslovom “Be the miracle”, ki se me je dotaknila zelo globoko. Gre za 50 lekcij o tem, kako spremeniti nemogoče v mogoče, ker pa močno verjamem, da je vse v naših glavah, je toliko bolj zanimivo ugotavljati, kako so prav najbolj preproste stvari tiste, ki nas spravljajo v zadrego in poskrbijo, da delamo napake. Ustavila sem se posebej pri lekciji 34, ki pravi nekako tako: “Nauči se ustavljati jezik in pero. To storimo tako, da se pred vsakim obrekovanjem sprašujemo slednje”:

Ali je vljudno?

Ali je resnično?

Ali je potrebno?

Avtorica Regina Brett pravi, da se je odločila za moralno dieto in dokaj hitro ugotovila, da je še napornejša od fizične. No, da bolje obrazložim: vajeni smo komentirati, podati mnenje, uporabljati besedo tudi takrat, ko bi morali biti tiho, pravzaprav bi bila tišina modra odločitev. Ker me je zadeva zelo zanimala, sem tudi sama poskusila; morda sem zdržala pol dneva, nakar sem zagledala žensko, ki je imela na sebi veliko barv in komentirala: “Misliš, da ima ta barvno slepoto?” Ops, dieta se je tako končala, kot bi v trenutku pojedla celo čokolado in to ne mlečne, temveč z lešniki, ki še bolj redi. Nisem pa človek, ki vrže puško v koruzo in znam vztrajati tako, da marsikomu ni nič jasno, zato sem še zdaj na moralnem postu, ki mi gre nekoliko bolje, a daleč od tega, da bi se lahko popolnoma držala vseh pravil.

Delim zgodbo z vami zato, ker imam z vsemi bralkami poseben odnos in marsikdaj imam občutek, da smo prava Glitter družina, čeprav vas osebno ne poznam. Zato vas sprašujem: bi vam uspelo? Vsakič, ko komentirate kaj na facebooku in niste pozitivne, četudi vas nihče ne vpraša za mnenje, ko govorite o sodelavki takrat, ko ni prisotna, ko kritizirate ljudi, ki jih morda sploh ne poznate ali pa “sem slišala da …”. Vse to polni ogromno posodo za smeti, ki se nahaja v vašem želodcu in ni prav nič koristna. Nanjo zdaj gledam, kot bi bila napaka v DNK-ju, morda pa le dokaz, da se zelo nerade ukvarjamo s svojimi šibkimi točkami in raje, predvsem pa lažje, govorimo o drugih.

Nikoli ne bom pozabila leta, ko sem rodila Sofio in se sprehajala po Izoli. Vedno me je kdo ustavil in pokukal v voziček, ker jih je pač zanimal dojenček. Nekoč je to storila ženska, ki je niti slučajno ne poznam in komentirala: ”Je res vaša? Vam ni niti malo podobna …” Morda so bili v igri hormoni, dojenje, slaba luna ali karkoli drugega, a ko sem prišla domov, sem začela jokati. Sploh mi ni bilo jasno, kako je možno, da je kdo tako grob do novopečene mamice. In prav ženske imamo največkrat strupen jezik in perverzno domišljijo; če bi bila drugačna po karakterju, bi najbrž kaj zabrusila nazaj, tako pa sem samo obmolknila.

In to je le ena zgodba, jih imam cel žakelj, tudi zato, ker sem medijsko izpostavljena (in ne mislite, da bi bila rada vsakemu všeč, saj tudi meni marsikdo ni všeč), vendar verjamem, da ste tudi vi kdaj tarča tračev. Pa ne samo to; kljub temu, da nas obrekovanje boli, znamo tudi same tračati, komentirati in marsikdaj širiti informacije, za katere sploh ne vemo, ali so  resnične.

Torej, drage moje, izzivam vas, da poskusite moralno dieto za tri dni. Poskusite nadzorovati jezike in peresa, ker vse te besede niso tako nedolžne kot mislite. In preden karkoli rečete, si zapomnite:

Ali je vljudno?

Ali je resnično?

Ali je potrebno?

Če smo že občutljivi na vse smeti na svetu in recikliranje, je morda napočil čas tudi za “ta druge” smeti, tiste, ki jih vedno nosimo s seboj.