V moji domišljiji je majhen otok brez koralnega grebena. Močni valovi razburkanega morja sežejo do temnih skal in na robu teh sedim s pogledom, ki sega v neskončnost. To je moj najljubši kraj takrat, ko ne želim druženja, ker sem sama sebi najboljša družba. Nekako čutim, da je predal z mislimi zelo razmetan, kot bi odprla nekaj z nešteto listi papirja, vsak ima prednost in želi pozornost, jaz pa ne najdem časa, da bi vse skupaj pospravila.
V moji duši je veliko zgodb in vsaka je zelo pomembna. Zvok morja spremlja mirno dihanje in v tej sezoni mi vedno govori, da se bo poletje kmalu končalo. Vsaka celica v telesu me sprašuje, ali sem pripravljena, vsak delček mene odgovarja:”Počakaj, ker nisem.” Tako postane zgodba vsak dan bolj zapletena in včasih mislim, da imamo resnično premalo časa zase, ali si ga morda ne znamo vzeti, ne smemo, nočemo … zato postane intimen stik z našo najbolj skrivnostno platjo samo stvar dogovora med Jazom in Egom, večna bitka, ki je ne bomo rešili.
V tem imaginarnem kraju ni ljudi, saj si na robu morja niti ne želim družbe. Pospravljam občutke, emocije, pozabljam preteklost in skušam ujeti sedanji trenutek. Poslušam sebe in začutim utrip srca, umirjam misli in postavim vse na tehtnico, saj me vedno zanima, katera stran bo prevladovala. Sol na koži me običajno moti, saj veže telo in me požene pod prho, v teh trenutkih pa okusim svojo ramo, kot bi bila tam brazgotina, ki jo moram negovati.
Visoko nad mano potujejo oblaki; spomnim se na Sofio, saj zanje pravi, da so bele mavrice, ki pripadajo angelom. Sprašujem se, kaj pravzaprav vidi takrat, ko dvigne v zrak nosek in se nasmeje nevidnemu; imam na sumu, da imajo otroci skrivnostne antene, ki jih občasno posojajo mami, ko pa mame postanejo preveč zaposlene ali morda oni prehitro rastejo, jih nekam pospravijo, da so na varnem. A kaj ko potem nanj pozabijo.
V moji domišljiji je majhen otok z belo in modro barko na travi. Nekoč jo je nekdo uporabljal, zdaj čaka na boljše čase. Rada bi vas povabila k sebi, ker je tukaj popoln mir in bi vsak izmed vas našel odgovore na najbolj zapletena vprašanja. Vendar mi je nekoč moder starec povedal, da smo vsi na svojem otoku, na robu skale z razburkanim morjem, z jeznimi valovi, ki se znajo spremeniti v čudovito mirno morje, s svojimi mislimi, težavami in veselimi trenutki. Pospravljanje vsega je ključnega pomena zato, da lahko normalno živimo. Brez zamer. Brez grenkobe. Brez zavisti. Rada sem tukaj zato, ker se vedno vračam domov lažja in nekoliko bolj prijazna. Odpustim. Pozabim. Imam svojo pot in sem močna kot še nikoli.
***Kopalke in obleka Melissa Odabash, natikači Rachel Zoe, verižica J Crew, torbica Max Mara, prstani Monica Vinader, Accessorize in Mia Miami, uhani Noir, očala Dolce&Gabbana.
