Za mojo punčko Sofio

Začelo se je s kačjim pastirjem, ki se je premikal po trebuhu. Prvič je nežno zaplesal takrat, ko sem ležala na postelji in najbrž razmišljala o tebi. Zdelo se je, kot bi bila šampanjec in bi se mehurčki sprehajali po meni. Zdaj so bili tukaj, potem tam, zanimiv občutek, za katerega je zdravnik rekel, da so prvi, svobodni prevali otroka, ki ga nosiš v sebi. Takrat sem prvič povsem jasno dojela, da bom postala mama, kar se je zgodilo natanko ob 16.00 danes, pred petimi leti, v mrzli Postojni, ki ti je podarila življenje. Niti ne vem, kakšna sem bila pred tvojim rojstvom, kaj sem pravzaprav počela, kakšen je bil svet brez tvojih majhnih ročic in nožic, brez tvojega sončnega nasmeha in kitk, ki kar letijo v vetru. Slišala sem mnogo o tem, kaj pomeni biti mama, in prebrala sem tudi nekaj knjig, a me resnično nobena ni pripravila na to, kar sem doživela. V vesolju, kjer sem bila jaz na prvem mestu, se je nemudoma naredil nov prostor in ti si ga zasedla z vso svojo energijo, radovednostjo, z neprespanimi nočmi, ko si naju ves čas zahtevala, meni pa ni bilo jasno, kako bom pravzaprav vse skupaj speljala. Ampak prav vesolje je tisto, ki postavlja pike na i in nam omogoča, da naredimo vse in še več, smo povsod, zmoremo, garamo, se ne pritožujemo, ljubimo, živimo, skrbimo tako, kot se ostalim niti ne sanja. In tako je postal tudi moj dan popolnoma urejen, s tabo na prvem mestu. Uživala sem v tvoji tišini in globokem pogledu tako kot sedaj, ko si že velika in ves čas klepetaš, kot pogumen vlakec, ki se nikoli ne ustavi. Zvečer me objameš in preden zaspiš mi zašepetaš: “Ti si moja sestra.” Takrat se resnično počutim del tebe in zdi se mi, da sem dejansko mama in sestra, pa tudi prijateljica, včasih očka in še kaj bi se našlo. Sem vse, kar želiš in potrebuješ, vse v enem zato, ker nas vsak dan napolniš z dobrim in se ti niti ne sanja, koliko bleščic je na tvoji poti. Z nežnim korakom polepšaš dan starim staršem, opazujem, kako so se vsi pomladili, meni in svojemu tatiju pa podarjaš občutek popolnosti preprosto zato, ker si.

Včeraj si vprašala mojo mamo: “Ko bom velika, boš ti še vedno z mano ali boš na oblaku?” In takrat vsi ostanemo brez besed, ker imamo občutek, da otroci vidite dlje kot odrasli in ste zato angeli na zemlji. Včasih verjamem, da vam je vse kristalno jasno, mi pa smo že zdavnaj izgubili občutek preprostosti, najbrž takrat, ko nas je sodobno življenje pogoltnilo. Ko te zjutraj odložim v vrtcu, razmišljam o stvareh, ki jih moram zaključiti in skušam biti čim bolj osredotočena, hitra, uspešna, zato, ker ne želim izgubiti niti pol trenutka v tvoji družbi. Takrat te zelo pogrešam, a tega ti ne smem povedati, saj bi ti drugače odvzela veselje, da si s svojimi prijatelji in se tako lepo zabavaš. Ko boš velika, bodo morda te moje kolumne še na spletu, morda jih boš razumela in ti bo toplo pri srcu. Rada bi pustila toliko sledi v tvojem srcu, da me ne bi nikoli pozabila. Rada bi bila tvoja junakinja, tako, kot sem danes, tvoja pot, tvoja luč, tvoje veselje. Boleče je pomisliti, da boš nekoč dovolj velika za samostojen korak, tista tvoja mala, nežna ročica pa bo postala ženska roka. Tako se vrti kolo življenja, danes jaz, jutri ti. Vendar danes praznuješ in želim ti vse najboljše, da bi ostala najbolj sijoča zvezda na nebu, da bi bila tako modra in pristna, kot si zdaj. Predvsem pa, da bi nam vsak dan znova pokazala pot tako, kot znaš samo ti. Hvala Sofia, hvala, ker si me izbrala.