Slabe misli so le oblaki na nebu

Vsi imamo svoje demone. Včasih se redno oglašajo in postanejo sitni ter vztrajni, kot kapljica vode, ki se noče in noče ustaviti. Drugič imajo daljša obdobja tišine, vmes pa že pozabimo nanje, nakar se ponovno oglasijo, samo toliko, da si slučajno ne bi domišljali, da jih ni več. Najslabše pa je takrat, ko začnemo bežati in se z njimi nočemo soočati, saj jim tako dajamo moč, postanejo vse večji, kot temni oblaki, ki so na začetku le obetali dež, se v hipu razvijejo v pravo neurje in zdi se, da ni nobenega zavetja. Ugotavljam, da me hitri tempo življenja tako močno žene, da mnogokrat pozabim na tiste notranje, prijetne in skrivnostne sobe, ki so tihe in čiste, brez slabih misli, popolnoma varne, predvsem v smislu, da zanj obstaja le en ključ, ki je v mojem srcu. Premalokrat preusmerjamo pozornost vase in si ne vzamemo časa, da bi poiskali tisti prostor, v katerem se naš zajetni Jaz umakne korak nazaj in nam omogoči, da brez naprezanja ali presojanja opazujemo svoj umski prehod. Prepletanje in križanje namenov, ciljev in želja nas pogosto spremeni v sužnje človeka, za kakršnega se imamo. Do tega spoznanja pridemo, če se umaknemo vase in postanemo opazovalec, ki se zgolj opazuje, se ne vmešava in ne presoja. Nekoč mi je prijateljica psihologinja povedala, da so vse slabe misli in težke situacije le oblaki na nebu. Mi pa smo nebo in nam ne preostane nič drugega, kot počakati, da gredo mimo.

Če ste redni bralci spletne strani Glitter, veste, da rada pišem o tišini ter o tem, da se resnično preveč ukvarjamo z drugimi, pa ne samo v smislu opravljanja, tudi tako, da vemo vse o sosedu, o sebi pa zelo malo. Z zanimanjem sledim debatam na socialnih omrežjih in vedno znova me čudi želja po negativnem komentiranju za različnimi psevdonimi ali lažnimi profili. Prav tovrstne osebe znajo biti zelo glasne in pametne, skrite za identiteto, ki sploh ne obstaja, z namišljenimi prijatelji in dolgim jezikom, ki ga v vsakdanjem življenju vrtijo zelo malo, ker nimajo poguma. Sodoben svet nam ni podaril le tehnologije in pametnih telefonov, temveč tudi virtualno vesolje odnosov, a dobro je vedeti, da v resnici ne obstajajo. S tega vidika sem popolnoma retro ženska, ki gre stokrat raje na pravo kavo s prijateljicami, kot pa visi na Facebooku v iskanju všečkov, zato tudi nimam osebnega profila, saj ne razumem dobro, kaj bi z njim počela. Priznam, da so vse tovrstne aplikacije koristne za posel, hkrati pa branim mejo med privatnim in poslovnim življenjem, zato objavljam nekaj osebnih trenutkov na Instagramu in marsikdaj se sprašujem, ali je resnično pomembno povedati, da vsako jutro pijem kavo. Pa vendar … dobra fotografija je veliko bolj zgovorna od besed.

Življenje nas prisili, da izberemo med pomembnim in nepomembnim, kar sploh ni slabo. Zdi se mi, da sem včeraj dopolnila 18 let, malo kasneje sem bila noseča, danes pa imam punčko, ki bo naslednje leto šla v prvi razred. Vmes niti ne vem, kaj se je zgodilo. Vse je izredno hitro in pred kratkim sem izvedela, da je prijateljica prebolela hudo bolezen, o kateri nisem vedela ničesar, ker ni bilo pravega trenutka, da bi mi zaupala svoje trpljenje. Tako se lahko vsak znajde na tanki črti med zdravim in nezdravim Jazom, ko hodiš po robu prepada in se sprašuješ, kakšen bo jutri, ali bo sploh obstajal. Takrat se zaveš, kako nepomembno je biti jezen, kdaj užaljen, prizadet, kako je nesmiselno pričakovati in potem biti razočaran, ker je vse skupaj prekratko in bolje bi bilo, če bi uporabljali čudovito besedo, da bi naglas povedali, kaj nas bremeni. In ker vem, da dobro lahko prinaša le dobro, bi se močno potrudila, da bi iz svojega slovarja izbrisala vse negativne besede ter se osredotočila na čarobnost življenja v tem trenutku. In takrat bi se lahko končno poglobila vase, postala le opazovalec, ki kot rečeno ne presoja; mislite, da je enostavno? Daleč od tega. Možgani so tako zapleteni in subtilno zlobni, da nas neprestano vodijo na napačno pot: cel svet je lažji plen od samega sebe. A ko se naučiš ustaviti in te ni strah svojega Jaza, odkriješ skrivnostni vrt, ki je samo tvoj in je čudovit prav zato, ker je edinstven. V tem prostoru, v tej dimenziji lahkotnosti ne potrebuješ nikogar, samo sebe. Da se objameš. Si oprostiš. Da se zaljubiš vase ne glede na to, kaj si naredil in kaj prestajaš.

Tu in tam bi bilo zelo dobro, če bi odprli vrata svojega doma, počistili pod lastno preprogo in spustili vse negativne misli. Ničesar ne bomo zamudili, morda bomo le uspeli doseči eno stopničko višje na nivoju osebnega razvoja, kar ni malo. Nekateri namreč ostanejo vedno v pritličju.