Včeraj sem naletela na zelo zanimiv članek o samoti ter o tem, kako sploh ženske potrebujemo več tihega prostora in trenutkov, ko nihče, resnično nihče, ne moti našega življenja. Daleč od tega, da so partner, otroci, prijatelji moteči, vendar tu in tam je ključnega pomena, da si odrežemo prostor zase in uživamo v tišini doma ali kratkega oddiha v naravi, kjer bomo samo me in barve čarobnega gozda. V tej zgodbi odigrajo zelo pomembno vlogo prav prijateljice, s katerimi delimo povsem žensko energijo, tiste, s katerimi se lahko mirno in iskreno pogovarjamo, s katerimi delimo misli in pogled na življenje. Običajno smo obkroženi z ljudmi, ki so naše zrcalo: so nam podobni, v dobrem in slabem, včasih pa se v tej gruči znajde tudi kdo, ki pooseblja našo temno stran in tudi to je po svoje zanimivo. Gre torej za človeka, s katerim se lahko tu in tam tudi družimo, vendar nam v resnici ni všeč; če pa se vztrajno znajde v našem življenju, je velika možnost, da ima v sebi lastnosti, ki jih imamo tudi me, čeprav so negativne. Težko sprejeti, kajne? Sama veliko razmišljam o tem in vedno skušam zaznati te slabe lastnosti z željo, da bi sebe popravila. Na koncu dneva je najpomembneje, da imamo čisto vest in veliko dobrega za seboj.
Samota nam omogoča, da zberemo misli, se ukvarjamo s svojim Jazom, uživamo v družbi sebe, ker smo same sebi tudi najboljše prijateljice. S tega vidika lahko rečemo, da četudi preživljamo zelo težko in naporno obdobje ter imamo marsikdaj občutek, da bi potrebovale nasvet ali dobro besedo bližnje osebe, so v resnici vsi odgovori že v nas. Potrebno je samo pogledati, niti ne iskati, le pogledati. Dnevno rutino je treba razbiti, zato psihologi svetujejo vikend ali vsaj dan, ki ga preživimo sami in si tako zbistrimo misli. Opažam, da so moja službena potovanja marsikdaj povezana s čiščenjem duše. Ko sem v hotelu in ne poznam nikogar, razen snemalca, si lahko vzamem več časa za tiste male obrede, ki me osrečujejo, pa tudi za pisanje, razmišljanje na glas, morda za kakšno daljše elektronsko sporočilo ali telefonski klic, ki ga drugače težko opravim.
Če potujete z družino, sklenite kompromis; pomembno je, da si izborite nekaj ur zase, če jih seveda potrebujete, in odklopite vse. Že dve uri po mestu, ki vam je všeč, po naravi, ki diši po svežem, ali preprosto v kavarni z dobro knjigo pomeni veliko. Če je v vas tesnoba in občutek, da ne zmorete, vedite, da je napočil vaš čas. Pomembno je, da se ne ustrašite, saj se lahko zgodi, da prav pomanjkanje časa zase pelje v rahlo depresijo; zaznamo jo tako, da začutimo močno nejevoljo, preprosto se nam ne da, imamo občutek, da nam je “vse ravno”. Tudi vreme, v smislu megle, dežja in manj svetlobe lahko vpliva na tovrstno počutje; bodite torej pozorni na znake, ki prihajajo iz vašega telesa in jih nikar ne zanemarjajte. Tempo življenja je nor, zato ne sme presenečati, da tu in tam potrebujemo popoln odklop. Osebno obožujem trenutke, ko se družim s prijateljicami, pijemo kavo in veselo klepetamo, vendar priznam, da potrebujem tudi tišino doma, copate, peko piškotov in črn display na telefonu. Tudi to je življenje.
