Prostor nad nami

Med zemljo in zrakom, nekje ob oblakih in tik nad zvezdami se nahaja praznični prostor, odet v lučke in z vonjem po ljudeh, ki se imajo radi. V tem prostoru imam občutek, da pišemo povsem novo zgodbo in znamo združiti vse dobre misli in želje, ki nas počasi, a vztrajno peljejo v novo leto. Zdi se mi včeraj, ko smo tako nestrpno pričakovali leto 2000 in razmišljali, ali bo tehnologija resnično odpovedala, ali se bodo uresničile Majeve prerokbe, in doživeli neverjeten preobrat, ki smo si ga morda celo želeli. A tudi ta prehod je bil povsem umirjen in normalen, dokaz več, da se svet vrti tudi takrat, ko bi ga morda radi ustavili in predvsem takrat, ko bi potrebovali malo več časa, da uredimo misli.

Včeraj zvečer sem se odpravila v park, ki je bil poln lučk in tako presenetljivo umirjen; samo nostalgična glasba je spremljala moj korak, svetla okna so pričala o družinah in večerjah, o dojenčku v maminem naročju in božični jelki, ki je v ozadju mirno migetala. Tako spokojno in brezhibno, tako resnično lepo in preprosto … ko imaš občutek, da si v pravem prostoru ob pravem času in ti prav nič ne manjka, saj se v svoji lastni koži tako dobro počutiš. In čeprav ni bilo zvezd niti lune, saj se je te dni megla dobesedno usidrala pri nas in vse kaže, da je našla nov dom, se mi je vseeno zdelo, da je nekje nad mano ta čudežni prostor, ki niti ne potrebuje besed ali obrazložitev, temveč preprosto obstaja zato, da se lahko k njemu zatečemo takrat, ko ga potrebujemo.

In zdi se mi, da so prav božični dnevi tisti, ki od nas zahtevajo globoke misli, da se malo bolj pogumno zazremo v sebe, da malo bolj vztrajno ugotovimo, koga imamo ob sebi in marsikdaj tudi dvignemo tančice skrivnosti, ki nam zameglijo pogled in čez leto ne dovolijo, da bi zaznali vseh petdeset odtenkov sive. Zato je to tudi čas, ko začutimo potrebo bo čistki in nekoliko bolj pozorno izberemo prijatelje ali preprosto ljudi, ki krojijo našo zgodbo. December ima to magično moč, da nam odpre oči in od nas nestrpno zahteva, da zaznamo tudi najbolj globoke, skoraj pozabljene potrebe in jih ne postavimo na stran. Če smo čez leto mojstri v slalomu in se z občutki več kot toliko ne ukvarjamo, postane zdaj zgodba povsem drugačna, kot bi se v glavi nemudoma aktivirali vsi zvončki, ki zacingljajo vsakič, ko naredimo nekaj proti svoji volji. In kar prizajmo, postajajo vse močnejši …

Ko potegnem črto, kot storim ob vsakem koncu leta, ugotavljam, da bi bil moj dnevnik hitro poln vsega. In vsako leto si zaželim Rudolfa z rdečim noskom in Božička nekje na robu lune, morda tudi zato, ker s Sofio puščava korenje na balkonu, letos pa tudi piškote s cimetom, za vsak slučaj, če bo slučajno lačen. Potopim se v otroško domišljijo in občudujem njene velike oči, še vedno brez strahov in tako nedolžne. Uživam v dejstvu, da sem jaz njen svet in je december idealen za vse najine male, velike čarovnije. In seveda pomislim tudi na vas, kjerkoli ste, na vaš prostor nekje nad zvezdami in upam, da je poln čarobnega prahu, odet v pentlje in bleščice, poln smeha in želja, ki se bodo kmalu uresničile. In po tihem si tudi želim, da bi se vsaj danes lahko ustavili, pomislili na vse, kar imamo, in na vse dobro, kar še bo, ter pričarali več božičnih dni skozi leto. Ker v resnici je celo življenje velika čarovnija, če ga le znamo gledati s pravimi očmi.

Vesel božič, dragi moji, iz srca.