Ali smo pripravljeni živeti svoje sanje?

Vivian Maier je bila fotografinja, ki je celo življenje skrivala strast do fotoaparata, saj se takrat ni spodobilo, da bi ženska fotografirala. Preživljala se je kot varuška, ob vsakem koraku pa jo je spremljala kamera Rolleiflex, ki jo je nosila okrog vratu. Njene posnetke so našli skoraj slučajno, po njeni smrti, in tako odkrili talent ženske, ki je budno in ostro zabeležila trenutke vsakdanjega življenja ter nam podarila povsem drugačno sliko Amerike v njenih časih. Imeli so jo za norko in čudaško, grobo in zaprto, v resnici je živela dvojno življenje: eno je bilo povsem realno, drugo je bilo tisto, ki se je odvijalo na nasprotni strani leče. Dva podobna in hkrati drugačna svetova, ki sta jo marsikdaj tudi zbegala. Vivian ni imela dovolj poguma, da bi živela svoje sanje, umrla je tako popolnoma neznana in nepomembna, saj je na koncu tudi ostala sama. Danes se o njej veliko govori: za fotografije, ki jih je pustila, ni prepozno, zanjo pa.

Vprašanje je zelo enostavno: ali smo pripravljeni živeti svoje sanje? Ali smo pripravljeni narediti korake, ki se na začetku zdijo težki in skoraj nemogoči, zato, da bi se premaknili stopničko višje in vsaj poskusili? O čem pravzaprav sanjate vi? Katere so vaše skrite ali vidne strasti, stvari, ki vas globoko osrečujejo, ki poskrbijo, da je predvsem vaš notranji svet lepši? Strast je tisto, kar močno teče v žilah in te lahko preseneti sredi noči, tudi v obliki divjih sanj, ki te na koncu zbudijo. Lahko gre za idejo, na katero si dolgo čakal, za staro ljubezen, za katero bi dal roko v ogenj, da je že pozabljena, za lahkoten let mimo vseh streh, ki so kar naenkrat tako domače, medtem,ko ti topel zrak prijetno boža obraz in postaja luna vse bližja. V mlajših letih sem skoraj tedensko sanjala, da letim; bile so izredno prijetne sanje, vsekakor močno povezane s podzavestjo in željami, ki so se takrat tam skrivale. Ko sem nehala sanjati o letenju, se mi je zdelo, da sem morda tudi dosegla določene cilje in bila manj strastna do tistih, ki so name še čakali. Daleč od tega, da niso bili dovolj pomembni, prej bi rekla, da znam nabirati strastno energijo za stvari, ki me globoko, iskreno in na drugačen način mikajo, kajti izzivov v življenju je veliko, žal vsakemu ne moreš slediti.

Ampak sanje, drage moje, tiste najbolj divje, čudaške, bizarne, drugič nerazumljive, so tiste, ki nas naredijo žive. In včasih je prav potrebno odklopiti vse, tudi moža in otroke, da se ponovno najdemo, da v miru raziščemo najbolj skrite kotičke svojega Jaza ter jasno in glasno povemo, kaj si pravzaprav želimo. V vrtincu življenja imam občutek, da je premalo časa za te trenutke, za čarovniško energijo, ki je tako zelo ženska in nam na subtilen, iskren način pokaže pot, a je prav nočemo poslušati. Všeč mi je dejstvo, da smo ženske multipraktiki: odlične doma, sposobne z otroki, gejše za svojega partnerja, pametne karieristke, trdne poslovne ženske in še kaj bi se našlo. Vseeno pa globoko v sebi ohranjamo tisto najbolj krhko plat, ki se jo z lahkoto da povoziti, četudi se s tem težko sprijaznimo. Pomembno je najti ravnovesje med strastnim ognjem in nedolžno dušo, med soncem in luno, za kar potrebujemo samoto in tišino, ki je morda vsi ne razumejo, vseeno pa si jo imamo pravico vzeti in ostati, vsaj za nekaj dni, brez obveznosti in sveta, ki tako močno brenči za nami.

Ponovno sem sanjala. Letela sem nad nizkimi hišami, ki so se v moji mladosti redno pojavljale, s tišino v srcu in očmi polnimi zvezd, kot ne bi bila del tega planeta. Zrak je bil zelo prijeten in nikjer ni bilo nikogar. Kot običajno, sem z vrha zagledala hišo svojega brata in letela naprej. Spomnim se, da so me mikale luči na cesti, globoka žametna črnina mirne noči in oblaki, ki sem jih komaj zaznala. Tako oddaljeno in hkrati realno.