Angel z enim krilom

Morda se je vse skupaj začelo kot izziv. In niti ne bi rekla, da so mi izzivi noro všeč, prej to, da mi jih življenje neprestano postavlja na pot in v moji naravi je, da iz žepa potegnem sekiro, zakurim ogenj in se začnem bojevati. V sebi imam volka in ga previdno hranim. Sem bojevnica, ki zna biti neustrašna, hkrati pa vem, kje sem doma in katere so stvari, ki me držijo globoko zasidrano na zemlji, da se slučajno potovanje do Lune ne bi spremenilo v neskončno pot. In ne verjamem v slučaje zato, ker jih ni. Včeraj sem sedela na kavi s prijateljico Majo in poslušala njeno zgodbo. Ugotavljam, da se vse ženske pravzaprav iščemo in morda pride tudi čas, ko se najdeš. Razglabljali sva o tem, da morajo biti stvari nekoliko pripravljene zato, da jih dojameš in ujameš, pa tudi ti, kot človek, moraš imeti misli na svojem mestu zato, da dobi celotna slika svojo podobo. Všeč mi je, ko najdem sogovornika in se zrcalim v njegovih mislih, kot bi sede gledala na površino jezera, videla, da sem pač jaz, a v nekoliko popačeni različici, z drugačnimi detajli, z drugačno globino, a še vedno jaz.

Naredila sem jelko. S Sofio sva okrasili čudovito jelko z baloni, ki niso niti malo skladni. So pa beli, kot simbol nežnosti in čistosti, ki me neprestano spremlja. Dolgo sem iskala špico, ker nisem vedela, kaj želim, in tudi moji princesi se ni sanjalo, kaj bi lahko pravzaprav postavili na špico. Vztrajno sem iskala po škatlah ter skušala najti nekaj, kar bi mi bilo všeč in bi bilo hkrati drugačno. Vedela sem, da konvencionalne špice ne želim, ker me spominja na ostro sabljo in imam od nekdaj občutek, da gre pač za element, ki v moj dom nikakor ne pristaja. Sofia je že zdavnaj obupala, šla v sobo in začela sestavljati svojo malo jelkico. In tako je imela mama mir in po “naključju” odprla omaro s svečami, v naročje pa mi je padel angel. Da ne bo pomote, na jelki je tako ali drugače veliko angelov, ki pač visijo, v vseh možnih oblikah, a ta je bil poseben. Kot majhna lutka iz pliša, ki mi je bila v hipu simpatična in sem jo takoj postavila na vrh. Ko pa sem jo presedala sem in tja, sem ugotovila, da ima posebnost: samo eno krilce. Ne, ne gre za napako ali poškodbo, je prav angel, ustvarjen z enim krilom.

Nekako se mi zdi, da je vesolje polno sporočil. V tem angelu sem videla sebe, pomislila sem, da imam tudi sama eno krilo, ker je drugo poškodovano, ali morda ga niti ni. Ta prispodoba me je zelo fascinirala in prevzela moje misli. Razmišljala sem o lepoti, ki pač ni popolna, a je še vedno všečna, o tem, da je ta angel na jelki tako brezhiben, da ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Preprosto mora biti tam zato, da me dnevno spomni, kako je možno priti čisto do vrha, četudi malo šepaš. Še vedno je tako, da v kolikor verjameš v svoje potovanje, ti bo tudi uspelo. Same veste, da na Glitterju dnevno pustim dušo in nadgradnja vsega je spletna oddaja, modni vlog, ki vam ga ponujam vsako sredo ob 20.00. Še en del mene, ki je v vaših rokah in vedno stopam zelo po prstih, ker vas ne bi rada razočarala in najbolj sem srečna takrat, ko mi napišete svoje misli, ker me s prijaznostjo pobožate po duši in date vedeti, da smo del istega vesolja. Ne razmišljam o vas v smislu, da imam bralke, vedno sem imela v mislih to, da ste moje prijateljice. Digitalni svet mi je podaril veliko možnost, da sebe predstavim v drugačni luči in brez mask, da se malo znebim lutkaste in morda nedosegljive podobe, ki ti jo poda televizija, ter stopim pred vas, kakršna sem. Ženska z mnogo napakami in koliko jih bom še storila, a srčno upam, da bodo posledice mile in lekcija velika zato, ker sem rada tu in zdaj, kot bi bila del večne šole, ki se imenuje življenje.

December je čaroben. V mojih očeh iz veliko razlogov. Če dobro poslušate, če se tu in tam ustavite, če si vzamete malo več časa, potem boste ugotovile, da so znaki povsod. Jaz jih videvam zjutraj, ko peljem Sofio v šolo in je zrak oster kot britvica, ima pa čarobno moč, da me zbudi v hipu in podari nasmeh na obrazu. In kasneje sonce, ki me je te dnji presenetilo med oblaki in visoko, visoko risalo nove podobe, kot znak novih začetkov in čudovitih odprtih vrat, ki me prav vabijo. In všeč mi je biti doma, ko je le mogoče, ker najdem sebe in hkrati potešim potrebo po samoti in tišini, po tem, da se stvari postavijo na svoje mesto in me najdejo prav takrat, ko jih najbolj potrebujem. December je vse to in še veliko več, saj v sebi nosi magično noto zaključkov in s kančkom nostalgije ti dovoli, da analiziraš dogodke, ljudi, prijatelje, uspehe in neuspehe. Kot rečeno, pred mano je vedno veliko izzivov, hote ali nehote se jih bom lotila in občutek imam, da bomo po tej poti stopale skupaj, seveda z mislijo, da so moje izkušnje deloma tudi vaše. In obratno. Lepo je biti del tega ženskega kroga.

Ko je bila jelka končana, je Sofia pridrvela v dnevno sobo. Očarana nad lučkami in baloni se je tudi sama zazrla v angela. “Vidiš,” sem ji rekla, “je poseben, ker ima samo eno krilce, a vseeno leti.” Mala ga je nežno pobožala in si ga pobližje ogledala. Rekla je: “Kot gledaš, mama, morda so krila samo postavljena eno čez drugo, zato je eno nevidno.” Življenje je čarobno tudi zato, ker so naše percepcije, perspektive in emocije neskončne.