Lena Dunham je najbolj znana po tem, da je ustvarjalka Girls, revolucionarne in prelomne televizijske serije, ki jo je napisala in v kateri je tudi igrala. To serijo so toplo pozdravili tako občinstvo kot kritiki, mladi Leni pa je omogočila, da je osvojila dva zlata globusa ter več nominacij za nagrado Emmy. Toda Lene Dunham ne moremo skrčiti samo na to TV serijo. Pravzaprav je bilo v preteklih letih opravljenih veliko drugih del, vključno s pisanjem knjige, ne da bi pozabili na njeno feministično predanost in boj proti zelo redki kronični bolezni. Lena se je rodila v New Yorku 13. maja 1986. Je hči slikarja Carrolla Dunhama in fotografinje ter umetnice Laurie Simmons. Na univerzi je študirala kreativno pisanje in se kmalu zaljubila v kinematografijo. Svoj prvi kratki film Dealing je predstavila na filmskem festivalu Slamdance leta 2007, pri komaj 21 letih.
TV-serija Girls, ki jo je zasnovala in napisala sama, velja za revolucionarno. Gre za televizijsko serijo, v kateri igrajo štiri mlada dekleta, ki živijo v New Yorku, dekleta, ki nimajo nič skupnega s protagonisti, ki smo jih bili vedno vajeni, lepa, brezhibna, z veliko denarja na bančnem računu. To so dekleta kot mnoge, z nešteto pomanjkljivostmi, ki jih ne nameravajo skrivati, z malo denarja, sanjami, ki sčasoma zbledijo, in silno potrebo po preživetju. Gre za prelomno serijo, ki je požela izjemen uspeh in so jo mnogi označili za feministično. Lena Dunham je navsezadnje prepričana feministka in se je vedno borila za pravice žensk. Kljub temu, da gre za revolucionarno serijo, v preteklih letih ni manjkalo kritik – a to je najbrž del posla in slave. Kritizirani so bili predvsem goli in dokaj nasilni prizori.
Lena je napisala tudi knjigo z naslovom “Not that kind of girl”, ki ima zagrizen, ciničen in iskren pripovedni slog, ki Dunhamovi omogoča, da pove vse izkušnje, ki jih je imela priložnost doživeti v svojem življenju, od ljubezni do težav s težo, od osamljenosti do ponižanj. Lena je ženska, ki se zna pogovarjati z ženskami, ki jim želi razložiti, da glamurozne naslovnice niso vedno realnost, da je v življenju še veliko drugih res pomembnih stvari in da se moramo vsi boriti, da jih dobimo. Pred kratkim si je omislila novo hišo v barvah, ki je nedvomno skladna z njenim značajem. »Videti je kot hiša, ki jo je načrtoval otrok iz vrtca,« pravi Lenin oče, ona pa si misli, da je to pravzaprav kompliment.
V hišo je prinesla intenzivne barve in teksture: papige in rože na turkiznem ozadju v glavni spalnici; ozadje, ki posnema zrnatost lesa v pisarniškem prostoru; udoben kotiček za kavč, oblazinjen s tkanino vrtnic v slogu Jessice McClintock z rožnatimi drsnimi vrati za zapiranje, preimenovan v The Slot. Ustvarila je tudi gladek, ergonomski dizajn, zaradi katerega pravi, da se počuti nekoliko bolj odraslo. Upoštevala je tudi izzive, ki jih predstavlja njeno kronično bolno telo. Nizko stopnišče je kot nalašč za tiste dni, ko jo muči artritis v kolkih, s po meri izdelano ograjo, okroglo kot marshmallow, in kad ima oprijem za takrat, ko se ji vrti. Osebno me je navdušila tudi velikost hiše, ki ni ogromna, je pa vse na svojem mestu in polno veselja, dejansko kot bi bila hiša nekoliko otročja, a v dobrem smislu!
