Besede tišine

“Ti si kot skala,” mi je nekoč rekel dragi prijatelj. “Imam občutek, da te nobena stvar ne premakne.” Mnogokrat se spomnim na njegove besede in zanimivo je, kako v resnici sami sebe vidimo povsem drugače od slike, ki jo odsevamo. V meni je prav gotovo del skale in je tudi dober del bivanja pod skalo, a morda gre za značilnosti vsake ženske, po eni strani zelo močna, po drugi krhka. Zato sem bila takrat kar tiho in besede so izvisele, ustavljene v času, čeprav imajo misli običajno svojo pot in življenje, včasih delajo prevale v zraku, drugič so skrite pod odejo, so tudi upornice, ki se s tabo šalijo tako, da se prikažejo v najbolj bizarnih ali neprimernih trenutkih. Tako razmišljam o sebi in hkrati o vseh nas, o tem, da bi morala kdaj pospraviti ščit in se sprijazniti s svetom, tolaži me le misel, da nisem sama, saj je veliko takih, ki se ne odprejo niti sami sebi ali s srebrno luno sredi neba v poletni noči. No, pravzaprav je marsikdaj lažje govoriti z luno, kot pa srečati svoj pravi Jaz.

Obstaja tanka črta, nevidna, a globoka, po kateri postanejo misli moški ali ženska. Misli, ki niso nikoli enake, čeprav se neprestano lovijo in subtilno zlezejo v vsako gubo, a kljub vsemu ostajata dve. Dva spola. Dve realnosti. Takrat se tudi sprašujem, kdo sem, in odgovor je vsakič isti: preprosto ženska, vendar ne preprosta ženska. V sebi vsak dan začutim nemir duše, ki se noče nikoli ustaviti in sproži vojno, zato da bi ohranila svoja obzorja ter nikomur ne bi dovolila, da jih zmanjša. Takih je veliko, razlogov pa ne razumem. Naj bi bili vsi enaki, krvavi pod kožo, v resnici pa ima vsak svojo bitko; toliko različnih ljudi, obrazov, pogledov in nasmehov. Toliko različnih svetov.

V onirični viziji vsakdanjega življenja zagledam svet v stripu; vsepovsod so besede, ki me lovijo ena za drugo, kot neskončen vlak, ki nepričakovano postane eteričen. In besede so že v zraku, se premikajo sem in tja, a se na koncu vedno vrnejo k meni. Ton, pogled in gesta jim dodajo težo in intenzivnost. Rada analiziram svet, ki me obkroža, čeprav marsikdaj odkrijem resnice, ki mi niso pri srcu. Zato znam uživati v tišini, ki pravzaprav ne potrebuje nobenih meril, da bi razumela, kaj mi govori, saj je tišina neverjetno polna besed. Tišina šepeta, kriči, sproži debate in se marsikdaj tudi spogleduje z nami. Ustavljene besede tako postanejo tekoče zlato, zaprte ustnice se izognejo prepiru, zmedi in žalosti, saj imajo napačni trenutki neverjetno moč, da spremenijo pravo besedo v napačno. Narobe svet.

Blagoslovljeni smo takrat, ko imamo ob sebi ljudi, s katerimi lahko delimo tudi tišino. V tem primeru postane molk bogat, poln pogledov, dotikov, objemov, topline ljubljene osebe, ki brez besed zna reči “Jaz sem tukaj”. Včasih je kar dobro, če se ugriznemo v jezik, predvsem s tistimi, ki v nas znajo sprožiti revolucije, jezo in marsikdaj razočaranje. Ko začneš seštevati ovčke zato, da se umiriš ali se kar potopiš v utrip srca in močno upaš, da se vse skupaj čimprej konča. Nekje sem prebrala, da je pameten tisti, ki zna najprej poslušati in šele potem spregovori. V kaosu misli in besed, ki vlada v naših glavah, je marsikdaj zelo zapleteno potegniti ročno zavoro in se ustaviti. Morda pa je prav ta trenutek pomemben, da se obrnemo vase in najdemo srebrno luno, ki sem jo omenila na začetku ter vsaj njej zaupamo življenje.

Zunaj je noč. V popolni tišini dovolim svojemu srcu, da dela prevale.