Ta vikend sem si vzela čas zase (juhu!) in pogledala kar nekaj filmov ter serij. Odločila sem se, da napišem nekaj vrstic o Blonde, filmu o življenju Marilyn Monroe, ker je bila čudovita, karizmatična, posebna in tudi ženska s stilom. Priznam, da nisem pričakovala prav ničesar, oborožila sem se s čajem in pritisnila play. Film je, z eno besedo, šokanten. Nisem prepričana, da je Marilyn po smrti potrebovala ali si zaslužila še to, a seveda nisem filmski kritik, zato govorim le kot laik. Režiser Andrew Dominik nam pokaže povsem drugačno, morda še nekoliko neznano plat filmske zvezde, hkrati nenehno briše meje med realnostjo in domišljijo: toda kaj od prikazanega se je res zgodilo in kaj je bilo izmišljeno za potrebe velikega platna? To ostaja popolna uganka.
Če ste pri volji in imate kar tri ure časa (da, film je res dolg), vam svetujem, da ga pogledate: v glavni vlogi je kubanka Ana de Armas in jo igra vrhunsko, noro ji je podobna. Ena Blondinih glavnih tem je Marilynina obupana želja, da bi spoznala svojega očeta. Na začetku filma Marilynina mati svoji hčerki pokaže sliko Clarka Gablea in jo prepriča, da je njen pravi oče. Ne glede na absurdnost te ideje, je na koncu Norma Jean (njeno pravo ime) dobršen del svojega življenja verjela, da je slavni igralec njen oče. V realnem življenju pa je razočaranje trajalo krepko manj kot v filmu in na koncu se je zgodilo še dokaj nenavadno dejstvo: Monroe in Gable sta se dejansko srečala in sodelovala kot soigralca v filmu The Misfits iz leta 1961 (za oba zadnji celovečerec pred smrtjo).
V filmu se zgodi tudi poliamorno razmerje z igralcema Charlesom Chaplinom ml. (alias Cass) in Edwardom G. Robinsonom ml. (Eddy). Takoj ko novica začne povzročati senzacijo, studio, ki zastopa Marilyn, igralko prisili, da prekine odnose s fantoma, kar vodi v konec razmerja. V resnici je šlo drugače: čeprav se zdi, da je imela Monroe afere z obema igralcema, se nikoli ni govorilo o ménage à trois. Režiser se je verjetno odločil vključiti ta zaplet v film, ker je bil prisoten že v izvirnem romanu Blondinka. Kakor koli že, trojica je na platnu neverjetna. Še ena tema filma je težavna nosečnost Marilyn Monroe. A vse prikazane nosečnosti niso resnične: na primer, ni gotovo, da je bila Norma noseča leta 1953. Nasprotno, njena nosečnost in splav med njenim zakonom z dramatikom Arthurjem Millerjem (v filmu ga odlično igra Adrien Brody) sta resnična, čeprav so bile v Blondinki okoliščine zagotovo spremenjene.
V filmu se Marilyn na snemanju pojavi kot težavna igralka, ki ekipo spravlja ob živce z napadi panike in izbruhi. Na žalost je to resnična plat Marilyn Monroe. Tudi zaradi odvisnosti od mamil in psihotropnih zdravil je Monroe pogosto prihajala pozno, bila je odsotna in ne preveč pripravljena na sodelovanje. Film se zaključi z res groznim odnosom, ki naj bi ga igralka imela z ameriškim predsednikom John F. Kennedyjem. Na platnu imata poniževalen spolni odnos, popolnoma brez čustev ali spoštovanja do nje. Takrat so bile podrobnosti o domnevnem razmerju med Monroe in Kennedyjem dobro prikrite, zato vse skupaj ostaja velika uganka.
Razumem njeno plahost in naivnost, razumem otroško obnašanje, a vseeno ne bi rekla, da je bila protagonistka filma brez vsakršne karizme ter brez trohice temperamenta. No, vsaj upam, da je vseeno imela nekoliko bolj srečno življenje. In da je vsaj tu in tam rekla ne.