V skladu z budistično doktrino je starodavna palijska beseda za trpljenje “dukkha”, ki se pogosto prevaja kot “tesnoba” ali v zdanjih časih kot “nezadovoljstvo” ali “stres”. Koncept dukkhe izhaja iz nevednosti (v smislu ignoriranja, nevedenja), iz nerazumevanja, da je vse minljivo (»anicca«), nezanesljivo in izmuzljivo in iz želje, da bi bilo drugače. Hrepenimo po tem, da bi naše imetje, naše odnose in celo našo identiteto označili za nespremenljive, vklesane v večni kamen časa, vendar tega preprosto ne moremo storiti. Dejstvo je, da se vse spreminja in nam je neizogibno usojeno, da zdrsne skozi prste.
Telesna bolečina ni izbira, smrt ljubljene osebe ni izbira, tudi tragedije, ki se dogajajo po svetu, niso izbira. Toda kako se bomo odzvali na vse te dogodke, je izbira. Ni situacija ali izkušnja sama tista, ki ustvarja trpljenje: mi smo tisti, ki to počnemo. Realnost je vedno nevtralna, realnost je pač takšna, kot je, vse ostalo je rezultat naše interpretacije, naše odločitve, da dogodke doživljamo kot priložnost ali kot obsodbo. V bistvu je tudi stvar zornega kota, ki ga je možno ubrati le takrat, ko se misli razblinijo in postanemo bolj povezani z bistvom, ko svet neha šumeti in proizvajati zvoke, ki jih ne potrebujemo. Največkrat v tišini lahko naredimo premik perspektive in se takrat tudi odločimo za reakcijo.
Prvi korak je spoznati, da sta bolečina in trpljenje nedvomno dve tesno povezani, a različni izkušnji. Kot pravi budistična maksima: »bolečina je neizogibna; trpljenje ni obvezno.” Priznajmo si: če si živ, boš občutil bolečino. Vsakdo ima drugačen prag tega, kaj misli z bolečino, vendar jo bo vsak prej ali slej izkusil. In temu ne moreš ubežati. In potem je tu še trpljenje, glede katerega je mogoče nekaj narediti. Trpljenje se na splošno kaže kot verižna reakcija. Velikokrat nimamo nadzora nad dražljajem, ki nam povzroča bolečino, lahko pa svojo pozornost preusmerimo na misli in čustvene reakcije, ki pogosto še povečajo naše trpljenje.
Pripravljenost ostati pri svojem trpljenju porodi notranjo iznajdljivost, ki jo lahko nato prilagodimo na vseh področjih našega življenja. Naučimo se, da se lahko vse, čemur damo prostor, premika, uspeva, raste. Občutki nelagodja ali tesnobe, frustracije ali jeze, ki se jih zelo bojimo, se lahko prosto odprejo, razkrijejo in pokažejo svoje prave vzroke.
Pogosto, ko dovolimo, da se pojavi bolečina, sredi trpljenja odkrijemo točko tišine, celo spokojnosti.
Naučimo se, da vsak tako imenovan »slab« občutek ni nič drugega kot neubesedena žalost, zavrnjeno božanje, še odprta rana.
Obravnavanje našega trpljenja je temeljni del sprejemanja vsega in ne odrivanja ničesar. To pomeni, da ni mogoče izključiti nobenega dela nas samih ali naše izkušnje: ne veselja in čudenja, niti bolečine in tesnobe. Vsak od njih je temeljni delček v velikem mozaiku našega življenja. Ko smo sposobni sprejeti to resnico, se popolnoma odpremo čarobni igri, čudovitemu življenju in tako našemu obstoju.
