Brez gugalnice, prosim

Ljubezen bi morala biti umirjena in hkrati strastna, nikoli samoumevna, vedno čudovita, brez velikih vzponov ali padcev, predvsem razumevajoča. Človeški odnosi so včasih zelo zapleteni; okrog sebe imaš ljudi, ki jih zelo dobro poznaš, vendar ne moraš biti prepričan, da te ne bodo nikoli razočarali. In potem se zgodi, kar tako, kot strela iz jasnega, da se znajdeš visoko visoko na gugalnici sredi čudovitega travnika, obkrožena z rožami in roso, a nad tabo visijo oblaki, polni dežja, in vedno pomislim, da gre za solze angelov, ker se nekdo le razburja, morda je le žalosten ali nam želi dati vedeti, da v resnici nismo sami. In tako se začne to noro zibanje, gor in dol, ti pa čakaš na trenutek, ko se bo vse skupaj ustavilo, ko boš dovolj nizko, da boš pogumno skočil dol, se zakotalil v travo, skril v najbližji grm in zaspal od utrujenosti. Ker so odnosi na gugalnici v resnici zelo utrujajoči in dejansko je tako, da ni notranjega miru, tudi ostalo težje deluje, kot bi živeli na niti in nikoli ne vedeli, kdaj se bo pretrgala. Brez volje. Brez moči.

Veselje in žalost gresta včasih z roko v roki, kot jing in jang, nasprotja, ki se privlačijo, a človek v resnici potrebuje samo mir, da malo pospravi misli, si vzame prosti čas in si z mislimi na paši privošči sprehod ob morju. Nič čudaškega ali nadzemeljskega, le spokojnost, tišina in občutek, da bo vse še dobro, ker marsikdaj potrebujemo samo prijatelja, ki zna izbrati prave besede in jih izreči takrat, ko jih tudi potrebujemo. Če imate srečo, je ob vas še mama, zame najbližja oseba, ker globoko v sebi vem, da imam v življenju veliko različnih vlog, ampak sem tudi hčerka, ki tu in tam potrebuje varen objem, toplo kavo in tisto pecivo, ki mi ga je včasih spekla, ko sem ležala doma z vročino. Vsakič, ko se mi zgodi krivica ali nekako začutim, da se začne svet vrteti v napačno smer, se zatečem k mami in takrat se tudi zavem, kako je neprecenljiva ter modra, marsikdaj v svoji tišini. V tem trenutku ne potrebujem pogovora, sem le za tišino in toplo odejo na fotelju, morda za dobro knjigo in vonj po svečah v zraku.

Nežnost in smisel za humor običajno poskrbita, da je ljubezen živa in zdrava; dejstvo, da se smejemo istim stvarem, je znak, da je srce le eno, kajti brez smeha se začnejo tudi tegobe in je običajno težko iti nazaj. Ali mislite, da obstajajo sorodne duše? Pravijo, da ima vsak izmed nas na Zemlji idealnega partnerja, prijateljico in starše, vendar ni nujno, da gre za ljudi, ki so prav zdaj v našem življenju. Gre bolj za ljudi ali duše, ki nekje obstajajo, tu in tam pa se tudi najdejo. Veliko lažje bi bilo, če bi narava že sama poskrbela, da se družimo, zdi se mi, da bi, v kolikor bi bili na isti valovni dolžini, imeli manj težav in tudi svet bi bil lepši. Predstavljam si ga v popolni harmoniji, a morda je niti ne bi znali ceniti, zato verjamem, da le obstaja razlog, da so stvari, odnosi, življenjske poti takšni, kot pač so.

Te dni pečem piškote. Vsak oktober me preseneti z željo po peki in domačem okolju; doma resnično uživam in majhne stvari postanejo tiste, ki poskrbijo za moj notranji mir. Včasih je vanilin sladkor, drugič nova posteljnina, nepomembni dejavniki, ki pa jih močno potrebujem. Takrat imam občutek, da sem z nogami na realnih tleh, ne več v zraku in z mislijo na prepad, ki se razprostira pod mano. Pa tudi zraka ne čutim na obrazu, ker postane guganje nesmiselno. Potem pa si le rečem: razmišljaj manj in čuti več.