Včasih moraš stopiti do roba prepada zato, da se slika razjasni. In morda je prav strah, ki ga začutiš v žilah, tisti, ki razblini oblake. In šele takrat, ko si z eno nogo krepko čez rob začneš razmišljati, da ti je morda vse skupaj dano in resnično ni rečeno, da vodi nova pot v slabšo smer. Ko razmišljam o življenju, imam vedno občutek, da nam ponuja nešteto rešitev. In najbrž še več odločitev, ki pa so le v naših rokah. Mnogokrat je tako, da bi bilo najlažje lebdeti in na vse skupaj gledati, kot ne bi bili mi. Se toliko oddaljiti od vsega, da bi bila perspektiva povsem drugačna, predvsem pa naša. In v tem procesu bi bilo kar dobro, če bi znali ohraniti neko mero čustvene inteligence ter tu in tam obuti tuje čevlje. Ker naša resnica ni edina resnica. In tuja resnica je včasih predaleč od naše. Zapleteno? Odvisno.
V ponedeljek sem se sredi Ljubljane usedla s prijateljicama in si privoščila super kosilo. Ženski čvek, ženska energija, smeh in informacije so kar letele okoli nas. In čas se je ustavil. Sicer sem morala resnično prehitro leteti na obalo, da bi ujela Sofiin nastop na atletiki, a tudi to ima svoj čar. Ženske smo bipolarne. Oziroma kar večpolarne, ker smo mame, hčerke, partnerke, prijateljice, ljubimke, preveč odtenkov, da bi jih lahko ujela v tej kolumni. A to ni niti moj namen. Nekje sem prebrala, da življenje ni v tem, da najdeš sebe, temveč v tem, da sebe narediš. In seveda je tako, da morda nismo krive za situacijo, v kateri se nahajamo, bomo pa kmalu krive, v kolikor ne bomo ukrepale.
Prevečkrat se sicer ukvarjamo s stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti. Z lahkotnostjo bi jih morali sprejeti, s pogumom bi jih morali obdelati in z inteligenco bi morali zaznati razliko med eno in drugo. Včasih pa postane vse skupaj le gmota v glavi, kot bi bile naše misli iz plastelina in bolj ko jih z rokami gnetemo in segrevamo, bolj postanejo nejasne. Na koncu resnično ne veš, kakšno figuro boš izumil, predvsem pa je tako, da ni več podobna tisti, ki si jo imel na začetku. Imejte vedno v mislih, da boste imele v življenju opravka z različnimi ljudmi, vse pa lahko pospravite v dve kategoriji. V prvi so tisti, s katerimi le zgubljate čas. V drugi so tisti, ki bodo poskrbeli, da boste izgubile občutek za čas. Osredotočite se torej na druge. Na prijatelje, ljubljene osebe, otroke, starše. Na vse tiste, ki tvorijo vašo resnico in poskrbijo, da je življenje tako posebno. Ostali bodo, a niso pomembni in kar dobro je, da se s tem sprijaznite.
Pred kratkim sem bila na Dunaju in pripravljala prispevek o nakitu, navdihnjenem po slikah Vincenta Van Gogha. Priznam, da nisem največja ljubiteljica njegovih slik, hkrati pa vem, da obstajajo stvari, ki jih združuje navidezna nit, in ko nabereš rože je tako, da hkrati premakneš zvezde. Van Gogh je bil prepričan, da o življenju ne ve prav veliko, je pa vedel, da mu je pogled na zvezdnato nebo omogočalo sanjarjenje. O čem pa sanjate ve? Katere so vaše najbolj globoke želje? Kdaj ste se zadnjič počutile tako noro žive in strastne, da je ogenj prevzel vsa čustva in vam dal jasno vedeti, da zmorete prav vse? In kolikokrat ste padle, se ponovno dvignile, šle naprej in bile boljše ter močnejše kot kadarkoli v življenju? Ste se za vse te podvige in uspehe objele? Ste nagradile svojo dušo in srce zato, ker ste preprosto neverjetne? In v kateri fazi življenja se zdaj nahajate? Morda prav v tisti, ki vam bo omogočila, da se v zvezdah zrcalijo sanje, žive in pisane tako, kot še nikoli. In kdo pravi, da se ne bodo nikoli uresničile? Prosim, brez meja, zdaj že morate vedeti, kako ste mogočne.
Oscar Wilde je nekoč povedal, da je izkušnja najtežavnejši profesor, ki ga boste imeli. Ker najprej od tebe zahteva, da narediš izpit in ti šele potem obrazloži lekcijo.
