Čarobnost besede “Ne”

Zdi se mi, da sta me starša prav dobro vzgojila in tudi življenje mi je podarilo nekaj lekcij. Nekatere sem zelo dobro razumela, druge manj. Imam pa že od malih nog težavo. In moja težava je beseda Ne.

Tukaj bom zelo jasna. Krivim vzgojo in dejstvo, da je prijaznost premamila mamo, tako močno, da je bila beseda ne očitno v nesožitju s tem, kar nas je ona učila. Reči ne je bilo nevljudno in marsikdaj pregrobo zato, da bi ta beseda sploh prišla v poštev. Rezultat pa je dokaj zaskrbljujoč: z muko rečem Ne in s še večjo muko ga sprejmem, ker marsikdaj ne morem dojeti, da se človek lahko odloči tudi drugače, kot sem pričakovala. Pa vendar … Verjamem, da nisem edina in verjamem, da smo marsikdaj tako močno postavljeni v kot, da sploh ne vidimo, kako bi lahko odklonili nekaj, kar nam ni všeč. Ker nam beseda Ne pozvroča toliko notranjih bitk, raje rečemo Da. In ta Da ima na začetku zelo pozitivno noto, rešuje vse, s časom pa dojamemo, da je zdaj veliko slabše, kot bi bilo, če bi pač znali odkloniti stvar, ki nam ni pri srcu.

Človek je zelo zanimivo bitje. Ujeti smo v svoje misli in si jih sami tako zapletemo, da potem ne najdemo izhoda.

Postavite meje …

Te so zelo pomembne in vedno morajo biti. Najbolje je, če jih naštudirate v miru doma in si preprosto rečete, da do določene točke greste, naprej pa ne. Tukaj morate biti zelo striktne. Nagnjene smo k temu, da neprestano premikamo osebne meje, drugim pa dovolimo, da ostanejo zvesti svojim. Če ostanemo zvesti svojim mejam je tako, da bomo znali reči tudi Ne. Prebrala sem veliko raziskav na temo, kaj najbolj obžalujejo ljudje, ki so tik pred smrtjo. In veste, kakšen je odgovor? Obžalujejo predvsem čas, ki ga niso potrošili za stvari, ki so jim dejansko pomenile in obžalujejo tudi konflikte, ki se niso sprožili le zato, da bi ohranili navidezni mir. V njih pa je bila vojna. Naj nam da to misliti.

… in jih potem razširite

Ker, drage moje, stvari v življenju niso zabetonirane. In vedno mi je všeč prispodoba jadrnice v vetru, ki pač pluje tako, da sledi naravi. Proti vetru je res težko. Prepričana sem, da so trenutki, ko damo vse na kocko in življenje od nas zahteva reorganizacijo vsega. To so tisti trenutki, ko se pred nami odpre vožnja po novih tirnicah in seveda se je branimo. A kot veste je tako, da sami tu in tam niti ne odločamo, zato bodite prijazne do sebe, fluidne z odločitvami, prijazne z mejami. In spoštujte se. Če boste večkrat rekle ne je nedvomno tako, da vas bo svet še bolj cenil, ker bo vedel, da se znate postaviti zase. Kar je super.

Srečno, drage moje, saj vem, da pot ni enostavna, vem pa tudi, da zmoremo.