Carpe diem, ujemi trenutek

V moji kopalnici diši po vaniliji. Vonj Aerin Lauder je povsod in vsakič znova pomislim, da gre za dišavo, ki me po svoje pomirja; v sebi nosi zelo privlačno noto, a name deluje kot mamina uspavanka, kot glas osebe, ki jo zelo spoštuješ in ceniš in ti pove “vse bo še dobro”. Všeč so mi neplanirani trenutki časa, ko se stvari preprosto zgodijo; lahko gre za sprehod po centru Trsta ali za kavo ob sedmih zvečer, čeprav vem, da bom težko zaspala, vendar je vonj preveč omamen, da bi se mu uprla. Življenje je sestavljanka. Včasih imam občutek, da imamo že ob rojstvu vse kose, a jih zaradi nepričakovanega viharja, ki se tu in tam zgodi, nekam založimo. Eden je v kuhinji, drugi pod stolom, tretji je prišel do kopalnice in se nahaja točno pod omarico, zato se nam zdi, da smo ga izgubili. Vendar je tam in vedno bo. Četudi ima sestavljanka milijon različnih kosov in vsi ali skoraj vsi sestavljajo modro nebo, ki je na prvi pogled popolnoma enako povsod, so kosi v naših rokah. To me potolaži in da veliko misliti.

Diham s polnimi pljuči, zrak poletja pa je nekaj, kar zna priti do žil. Resnično je tako, da se s poletjem popolnoma poistovetim in težko ga zapustim, ker gre za letni čas, ki 365 dni v letu biva v mojem srcu. Zdi se mi, da sem samo zdaj popolnoma jaz, potem vedno živim v pričakovanju toplih dni, ki seveda prehitro minejo. Prisegla sem, da bom zmanjšala obseg obveznosti zato, ker sem vmes pozabila živeti in so dnevi preprosto tekli mimo mene, kot nori maratonci, skoraj ne da bi se me dotaknili. Ni mi všeč norost tempa, ki me pusti brez sape in marsikdaj tudi brez občutkov. Naučila sem se prepustiti drugim, ne ravno velikih stvari, prej bi rekla majhne, a vsak korak nekaj šteje, kajne? Gledam prijatelja, ki te dni bije zelo hudo bitko z boleznijo in v njegovih očeh vidim tisto, kar bi morali videti vsi: da je življenje prekratko, prekrhko in preveč pomembno, da bi se ukvarjali z neumnostmi, z ljudmi, ki ne razumejo, situacijami, ki nas držijo ujete ali čustvi, ki se vrtijo v krogu, kot nora mačka. V njegovih očeh zaznam strah, da je vse zamudil, in tisto divjo željo, da bi še ostal. Ker mu življenje pripada in tako tudi nam.

Izključim se vedno bolj pogosto. Morda je prav tišina poletja tisto, ker me najbolj prevzame. Črički zvečer, morje zjutraj, mir v stanovanju takrat, ko sem sama doma. Majhne stvari, ki me naredijo srečno. In vsakič znova skušam verjeti, da se bom zjutraj zbudila zelo zgodaj, da bi ujela rano jutro in si tako podaljšala dan, a potem ugotovim, da ima tudi globok spanec svoj čar in telo je te dni preutrujeno, da bi ga “matrala” že ob petih. Pa vendar … morda … v drugem življenju, kdo ve, bom zgodnja ptica. Rečem ne stvarem, ki me motijo, a še vedno je tako, da rečem ne predvsem v sebi, zato da se slišim in dam vedeti srcu ter umu, da mi je vse jasno, potem pa zaradi vljudnosti in vzgoje pridne punčke zamolčim. Ker so me tako naučili, da je lažje in pametnejše odkorakati, kot siliti v betonski zid. Manj škode in več koristi. Obožujem dom, te dni sem ga zelo pogrešala in zdi se mi, da je ljubezen do doma tisto, kar me drži zelo živo in močno. Gora predmetov in stvari, ki so se dotaknile mojega srca in so tukaj zato, da me naredijo srečno. Obredi. Dišave. Bela barva. Polno lepega. Besede, spomini, Sofia še kot dojenček, ki je tekal po stanovanju. “Flashbacki”, ki me ustavijo kot mrzla klofuta sredi zime in mi dajo vedeti, da šteje samo tukaj in zdaj.

S kakšno brzino živim te dni? Dopustniško, bi rekla. Počasno, premišljeno, ranjeno, tiho. Lebdim in se potem ponovno ustavim. Sem na dnu in spet na vrhu, potem mavrica po dežju, za katerega sem mislila, da se ne bo nikoli ustavil.