Čas nas ne zdravi, zdravimo se sami

Kaj je skrivnostno sporočilo tega trenutka ali situacije, v kateri se nahajate? Namreč v vsaki zadevi, s katero se v življenju soočate, je skrito osebno sporočilo, ki je nedvomno pravo in le za vas. Vprašanje je: ali ga znamo zaznati? Moj odgovor je ne, upam, da imate ve več sreče.

Te dni mora biti luna narobe obrnjena, ker bi najraje zaloputnila z vrati in poslala k vragu svet. Saj veste, ko se ti v enem tednu nakopičijo stvari in imaš občutek, da si v društvu psihopatov in samo iščeš način, kako bi vrnil izkaznico. Potem le pomislim, da ne smem izgubiti upanja, ker nikoli ne veš, kaj prinaša jutrišnji dan. Preveč ljudem v roke polagamo moč, da spremenijo naše vibracije in tako poskrbijo, da se počutimo popolnoma neskladni s svetom. Dogaja se v družinah in službi, zato včasih kar obupaš in prav včeraj, ko sem sedela v avtu in vozila po avtocesti, sem razmišljala, da bi bila lahko cesta neskončna in mi ne bi prav nič manjkalo. Na tej poti pogrešamo ljudi, ki mnogokrat niti ne pomislijo na nas in prav boleče je ugotavljati, kako tratimo čas, a kaj ko so podivjane emocije nekaj, kar nima nobene logike in kar begajo sem in tja, kot razvajeni otroci, ki jih ne moreš pomiriti. Čas nas ne zdravi, zdravimo se sami. Z glavo polno misli ugotavljam, da vozi avto že skoraj sam, saj sem preveč zaposlena z gledanjem preteklosti skozi vzvratno ogledalo in potem pozabim na tu in zdaj, ponovno ujeta v povsem ženske pasti in občutke, ki od mene zahtevajo, da že enkrat slečem kožo. Sem poskusila, a žal ne gre.

Vsi smo v iskanju popolnosti in všečnosti. Tako tudi sama zavrtim številke ljudi, ki jih najraje ne bi poznala, še manj pa se z njimi pogovarjala, a kaj ko je v življenju tako, da tečeš skozi ovire, včasih padeš in drugič skočiš dovolj visoko. Vmes pa nabiraš kondicijo, ker veš, da zgodba še ni končana. Še vedno imam globoko v spominu sneg in leseno hišo na samem, z družino, ki je skrbela za vse, in tisto življenje, nekje sredi hribov, se mi je zdelo tako težko in naporno, hkrati fascinantno. Pomislila sem, da bi potrebovala kaj takega, da si končno očistim vse čakre: življenje na 1728 metrih, budilko ob petih, pripravo zajtrkov za goste ob šestih in potem kup stvari do enajstih zvečer, ko se najbrž zgrudiš v posteljo tako utrujen, da niti ne veš, kje si. Ampak fizično delo pomirja um in ni naključje, da v težkih trenutkih čistim stanovanje, saj me delo utrudi in nekako je tako, da potem nimam časa razmišljati, kopati, se globoko vtikati v ego in ga ponovno pustiti pri miru, ker dobro veš, da čez sebe pač ne gre in je vse skupaj nesmiselno.

S knjigo sedim v parku in v sebi dobro vem, kaj mi manjka, katere so stvari, ki me znajo brezkompromisno osrečiti, kateri so kraji, ki so me le videli brezhibno in kje mi je bilo dano uloviti čarobne trenutke sreče, ki niso bili nikoli odvisni od drugih, temveč le od mene. In kot bi rekla prijateljica: zaradi tega, ker toliko razmišljamo o ljudeh in njihovih reakcijah, na koncu izgubimo sebe in sploh ne delamo tega, za kar smo pravzaprav narejeni. Težko postanemo odrasli, četudi imamo že 60 let, ker nas tisti otrok, ki ga pridno nosimo in čuvamo v sebi, vedno malo vleče nazaj. S prijaznimi besedami nam da vedeti, da je bilo včasih lepše, ker ni bilo toliko skrbi in tudi igra je bila tako enostavna in lepa, ker se nismo ukvarjali s preživetjem. Potem postanemo odrasli in nas svet vrže v džunglo in prav z veseljem napišem, da imamo nemudoma ob sebi veliko opic in kakšnega orangutana, ki pa ni inteligenten, kot tisti, ki živi na prostem. In ponovno življenje poskrbi, da imajo prav tovrstne cvetke v rokah odločitve, ki vplivajo na tvoje življenje. Seveda dokler sam ne rečeš dovolj.

Obstaja en gumb, ki ga imamo skritega nekje globoko. Včasih je na tilniku in se aktivira takrat, ko je preprosto preveč in začutiš mrzlico od spodnjega do zgornjega dela hrbtenice. Drugič se aktivira nekje v glavi, ko postane vroča, težka in se kar ustrašiš, da si morda šel predaleč in vse skupaj ni vredno tega. Takrat, drage moje, smo hote ali nehote pritisnile na gumb. In se delo notranjega saboterja ustavi.