Drage Čarovnice,
jesen je živi dokaz, da lahko spremembe prinesejo veliko dobrega in so čudovita nova vrata za pot, ki je do sedaj nismo poznali. To je sezona introspekcije in razmišljanja o življenju, sezona, ki zna postaviti kakšno piko več, zaključi zgodbe, da narazen ljudi in hkrati naredi prostor v nas, da se ponovno najdemo. Iz tega vidika je magična, čarovniška, intuitivna.
Jesen je tudi čas temnih skrivnosti; čas za gledanje v svetlobo toplih ognjev in opazovanje oblik plamena, ki pleše po stenah in nariše privlačne podobe. In kdo ve, ali je morda tudi v teh sencah skrito sporočilo, samo za nas. 31. oktober je zame zelo poseben dan in res je, čarovnice so me od nekdaj klicale, z zelo močnim, privlačnim glasom, a sem šele v zadnjih letih znala dojeti sporočilo. To je dan, ki ga pogansko praznujem in raziskujem obrede, ki imajo korenine v globoki preteklosti. Za stara plemena je bil 31. oktober čas, ko smo se lahko bolje soočali s tistimi, ki jih ni več, saj je postala tančica med tem in drugim svetom zelo tanka, zato so bile tudi te skrivnostne sile nekoliko bolj močne in opazne. Danes za noč čarovnic praznujemo predvsem mrtve in bitja iz drugega sveta v obliki čarovnic, zombijev, vampirjev, duhov in volkodlakov. Oblečemo se v kostume in delimo sladkarije, pazimo, da se zabavamo in s tistim »drugim svetom« nismo prav veliko povezani.
V prejšnjem življenju smo bile čarovnice vse, v smislu, da smo zelo dobro poznale naravo in znale živeti v sožitju z njo. Poznale smo ritme zemlje in kuhale zdravilne čaje, zaradi česar so nas potem zažgali in ta del zgodovine ostaja zavit v temo, ki je vsekakor temnejša od črnega plašča, ki naj bi zaznamoval vsako čarovnico, takrat in danes. Mislim, da smo v sedanjem času ponovno v iskanju sebe in zelo močno čutimo te ženske sile, predvsem tiste, ki so jih drugi želeli utišati, a ko verjameš v čarovnije in čudeže, je tako, da vedno iščeš povezavo z Božanskim in stvarmi, za katere preprosto verjameš, da obstajajo. In pika.
31. oktobra je dan Samhaina, morda ste o tem že brale, dan, ko lahko marsikaj vstopa v naš svet. Ne mislite, da govorim o duhovih, ker so druga zgodba, včasih je tako, da lahko samo stari ali novi del nas preprosto najde pot do srca. In že to je ogromno. Stari Kelti so čutili potrebo po ugajanju duhovom, da bi zagotovili, da njihovo prebivalstvo in živina ne bi poginili v ostri zimi. Hrano in pijačo so pogosto pustili vilam, občasno pa so žrtvovali kakšno žival, da bi pomirili duhove. Verjame se, da so duše umrlih ponovno obiskale svoje domove in iskale gostoljubje. V nekaterih primerih so na jedilno mizo v pričakovanju obiska postavili hrano ali pijačo.
Hrano bom tudi sama pustila, za vsak slučaj, ker nikoli ne veš, hkrati sem že napisala seznam stvari, ki jih prav na 31. zapuščam staremu letu, saj se s prvim novembrom, po tej tradiciji, začenja novo. Vse tisto, ker mi ni všeč, kar bi rada spremenila, vse slabe navade, razočaranja ali jezo: seznam ni dolg, ker imam srečo, saj znam stvari kar sproti reševati, a na njem so vsekakor težke in pomembne besede, ki jih bom zažgala. Preprost obred, ki v psihologiji zelo dobro deluje, ker se papirja znebiš in z malo truda ter dobrim namenom gredo stran tudi vse ostale stvari. Na dlani držimo svet, prvi koraki so vedno pomembni, morda ne najbolj enostavni, a prepričana sem, da vsak izmed nas zmore.
Ko gledam Sofio, ugotavljam, da imajo otroci vse te sposobnosti v sebi. Kot bi se rodili z magičnim ključem, ki odpira vsa vrata. Čas, družba in vzgoja kasneje poskrbijo, da jim odrežemo peruti in jih prepričamo, da je intucija samo mit, narava pa nujno zlo. Za noč čarovnic, da jo imenujem na moderen način, čeprav ostaja zame Samhain, lahko berete, pečete nekaj dobrega, pišete sezname tudi ve ali greste v naravo in občutite energije, ki so okoli vas. Vsaka stvar, ki vas obkroža, zna imeti besedo in ta lahko pride do vas, če ji le dovolite. Poiščite tisti del sebe, ki ste ga izgubile; del, ki hrepeni po stiku z dušo. Ko ga enkrat najdete, vedite, da se ne boste nikoli več počutile izgubljene.
Samhain je čas, da se spomnimo, kaj je bilo pred nami. Pod tem kraljestvom nenehnih sprememb je široko odprt prostor večnosti, kraj miru, v katerem nastanejo spremembe, kot v naravi, ki zdaj tako intenzivno spreminja barve. Mirna odprtost, h kateri se bomo vedno vračali in s katero smo eno, tudi in predvsem v tem trenutku.
