Če imate občutek, da je vsega preveč, vedite, da zmorete vse

Včasih je vsega preprosto preveč in vem, da smo bile prav vse na tem robu. Ko pogledaš čez in nisi prepričan, kaj storiti: ostati tam, kjer si, ali skočiti dol, s tem, da ne veš, kaj te čaka. Življenje je včasih prav hecno: potisne te gor in dol, kot bi bil sredi divjega oceana in nikomur ni mar, če si dober plavalec ali samo človek, ki se bo utopil. Takrat pridemo na vrsto sami in končno nam je jasno, da je ključno postaviti sebe na prvo mesto, si podariti tisto osnovno prednost, zaradi katere boš pač preživel. Ne glede na to, kako razburkana je voda.

Sprejemanje nima nobene zveze s prisilno izbiro, da vse »pasivno prenašamo«, temveč s sposobnostjo opazovanja realnosti s prave perspektive, da se z njo lahko aktivno soočimo. Resnično sprejemanje torej ponuja priložnost, da pogledamo na svet z drugimi očmi in prevzamemo aktivno vlogo v svojem življenju, tako da preidemo iz vloge “gledalca” (ali “žrtve”) v vlogo “protagonista”. S sprejetjem opustimo željo po spreminjanju »nespremenljivega«, poiščemo druge načine, osredotočeni nase, na svoje projekte in na to, kar lahko izboljša kakovost našega življenja. Resignacija, nasprotno, implicira stalno upanje, da se bo prej ali slej ta situacija ali ta oseba, s katero smo povezani, lahko spremenila; ne samo to, zaradi pasivnosti, ki jo prinaša, postanemo žrtve okoliščin, zaradi česar verjamemo, da nismo gospodarji svoje usode.

Zakaj nočemo spustiti?

Strah pred izgubo in »čustveno praznino«: ​​zaradi tega strahu se ljudje pogosto trmasto oklepajo človeka, ki je jasno dal znak, da noče več biti zadržan. V primerih izgube, ki ni nujno povezana s smrtjo, je težava pri opuščanju tesno povezana s sprejemanjem bolečih občutkov, pred katerimi se običajno branimo z izogibanjem ali potlačitvijo vsega. Dovoliti si v celoti izkusiti svoja čustva, četudi nezaželena, pomeni dati si priložnost, da jih srečamo in prepoznamo, jim omogočimo svobodo, da se izrazijo v vsej svoji polnosti. Samo če so izražena, se lahko čustva usmerijo in spremenijo v novo energijo.

Vloga varnosti

Nenehno iskanje varnosti je ena glavnih gonilnih sil našega delovanja. Pogosto težimo k idealnim situacijam, za katere verjamemo, da nam bodo podarile občutek, da smo na pravem mestu ali ponosne nase in zaradi katerih živimo v nenehni napetosti. Vse to generira močan občutek frustracije in nemalokrat tudi popolno nezaupanje v dogajanje v sedanjosti (“Nič ni tako, kot bi moralo ali bi lahko bilo!”), zato pogosto sprožimo začaran krog, sestavljen iz nenehnega vračanja v preteklost in projiciranja v prihodnost, kar nas pripelje do tega, da popolnoma izgubimo užitek bivanja »tukaj in zdaj«.

Negativno dojemanje sprememb

Sprememba je lahko tako zastrašujoča, da prisili posameznika, da se zasidra v ljudi, vezi ali situacije, ki, čeprav povzročajo trpljenje, dajejo iluzijo ohranjanja določenega “ravnovesja”. Spreminjanje je tvegano, odpira se neznanemu in neznano je v nasprotju s potrebo po varnosti, ki je značilna za tiste, ki se težko prepustijo. V bistvu tisti, ki ne morejo “sprejeti” spremembe, doživljajo spremembo kot degeneracijo in ne kot priložnost za rast; nasprotno, zmožnost razumevanja, da se kot človeška bitja nenehno razvijamo, bi nam omogočila, da se uglasimo s spremenljivostjo stvari in odkrijemo, da je “oklepanje” tega, kar imamo, samo zaradi strahu pred spremembami, zelo tvegano za naše fizično in psihično dobro počutje.

Drage ženske, skrbite zase

Skrbite zase z vsakodnevnim poslušanjem svojih potreb: narediti tisto, kar je potrebno za sprejemanje lastnega psihofizičnega dobrega počutja, je bistvenega pomena, da preprečimo, da bi negativne misli in čustva prevzeli oblast. Delovanje v skladu s svojimi potrebami predpostavlja sposobnost brezpogojnega sprejemanja samega sebe, s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi: samosprejemanje namreč posamezniku omogoča, da izkoristi lastne vire za uveljavitev in uspešno soočanje z življenjskimi dogodki. Razmišljanje in nespuščanje nista nič drugega kot odraz naše trme, da ohranimo nadzor nad tem, kar se nam dogaja, ne glede na to, ali je to odvisno od naših dejanj ali ne. Nadzor je pravzaprav največji antagonist sprejemanja; postane orodje, s katerim se slepimo, da še naprej ohranjamo določeno moč nad realnostjo.

Največjo moč imamo takrat, ko lahko nadzorujemo sebe in razmišljamo samo o tistem, kar nas osrečuje, ter spustimo tisto, kar deluje kot nahrbtnik, poln kamnov. Me to zmoremo.