Česar ne rešiš, te ponovno najde

Ostani zvesta sebi, mi je svetovala prijateljica, in se ne oziraj preveč na osebna pričakovanja in na reakcije, ki jih sprožiš. Najbrž je tako, da v kolikor začutiš, da je prav, potem tudi je. Te besede mi kar brnijo v glavi, ker sem človek, ki se rad ustavi, premisli, melje in šele na koncu prebavi. Včasih do zaključne faze niti ne pride, a komu mar, saj stvari ostanejo v meni in na meni je, da jih rešim. V dobrem in v slabem. Ta teden sem bila dobesedno zatopljena v ženski svet, spoznala veliko novih obrazov in ljudi, ki so ne ravno po naključju prekrižali mojo pot. Opazujem tuje zgodbe, ki so tu in tam zelo podobne mojim in ženske, tako različne, a hkrati zelo podobne, ki tvorijo ta čudovit svet. Za vsakimi vrati se skrivajo temni prostori in naj dvigne roko tista, ki nima skrivnostne kleti in hkrati cone, ki je samo njena. S tem ni nič narobe, pravzaprav nasprotno, prej bi rekla, da je odlično imeti kraj, ki je samo naš, malo nedostopen in zelo varen, če pa čuva skriti del našega Jaza, je nabrž tako, da ga očitno moramo imeti.

Ostati zvesta sama sebi ni enostavno. Dnevno sprejemam velike kompromise in se tudi pri zrelih letih soočam z ljudmi, ki jih raje ne bi videvala. Težko je najti prostor v instant svetu, ki te prežveči in konzumira v hipu, potem odvrže in pozabi, še preden si dobro padel na tla. Mnogi pred mano so izjavili, da ni težko uspeti, težko je ostati na vrhu. Seveda ima vsak drugačno percepcijo o tem, kaj je pravzaprav vrh in ali nas resnično zanima ostati tam, kjer morda niti ne sodimo več, prej gre za to, kar drugi pričakujejo od nas. Imela sem zelo zanimiv intervju s psihologinjo, ki mi je obrazložila, da v resnici ni dobro imeti sindroma pridne punčke, ker pridne punčke izpolnjujejo tuje želje in pozabijo na svoje, okoli njih je veliko pričakovanja, vendar se bolj malo ljudi sprašuje, kaj si v resnici pridna punčka želi. Morda to ni niti tako pomembno. In te misli so zdaj izbruhnile zato, ker sem zadnjič pospravljala omaro in našla dnevnik, ki je bil poln besed, v katerega pa sem nehala pisati že dolgo nazaj, deloma tudi zato, ker te življenje v vlogi mame zelo spremeni in ni več nobenega pametnega časa. In tam notri, med tistimi modrimi besedami, v črnilu in na papirju, ki še vedno diši po dobrem, sem našla sebe.

Zanimivo, kako so ti nekatere stvari preprosto dane in “Če si mavrica, si mavrica“, morda se kdaj po poti zgubiš, a načeloma je to tvoja zgodba in se ne more tako hitro končati. V tistih starih besedah najdem sebe takšno, kot sem danes, in pomislim na življenje, ki je krog emocij, česar ne rešiš, te ponovno najde, ne ravno jutri ali čez en mesec, lahko tudi čez deset let, a to ni pomembno. Čas je, da vzamemo metlo v roke in se znebimo slabega, ker gre za proces čiščenja, ki ga ne bo opravil nihče drug namesto nas. Tukaj je zato, da lahko rastemo in tudi zato, da se nam po viharju le pokaže pot. Srčno upam, da ste obkrožene z ljudmi, ki vas cenijo in znajo vsako jutro pogledati tudi onkraj tistega sloja make-upa in odličnega parfuma, ki znajo zlesti ne le pod rjuho, temveč tudi pod kožo in začutiti tiste intimne, osebne vibracije, ki si jih privošči duša takrat, ko jo nekdo zna prebuditi. Ker je vse skupaj ključnega pomena in tudi zahtevno, a brez tega smo samo senca ženske, čeprav po drugi strani verjamem, da imamo tudi v sebi neskončno moč, da se postavimo na noge in brez pomoči najdemo besede, objeme, zaobljube, ki jih potrebujemo. Rada bi napisala: srčno upam, da niste same, a kaj ko je v resnici tako, da je včasih kar bolje, če si sam.

Odnosi imajo lahkotnost kačjega pastirja, ki nežno lebdi nad poletnimi polji. Če ga ujameš v svetlobi, točno veš, da nima barve, ali pa ima vse odtenke, odvisno od zornega kota. Težko se ustavi, ker je radoveden in razigran, če pa najde vodo, ki mu je tako zelo pri srcu, potem ne bo nikoli več odšel. Razmišljam, da imajo leteče živali veliko prednost, ker jim je dana neprecenljiva možnost, da na celotno situacijo gledajo z vrha in se ne pustijo motiti. Tako dobijo občutek cele slike in si drznem reči, da jo najbrž tudi razumejo. Ali vsaj znajo interpretirati. Človek je tukaj prikrajšan: ne vidi in marsikdaj tudi ne sliši. Za vse tiste, ki so del mojega življenja, bi si želela, da bi znali ne le poslušati, temveč tudi slišati. Da bi imeli lahkotnost kačjega pastirja, ki tu in tam deluje popolnoma neobremenjeno in preprosto je. V vsej svoji lepoti in krhkosti. In zelo podobno bi si želela zase, ker sem daleč od popolnosti, a te niti ne iščem. Kar všeč mi je biti človek z napako, ker imam vsaj opravičilo za stvari, ki jih ne naredim tako, kot je treba. Oziroma tako, kot drugi pričakujejo.

Odgovor je da, ostajam zvesta sebi in svoji ženski naravi, ki je včasih zelo vihrava in drugič malo bolj razumevajoča. In prosim, naj mi svet oprosti, če sem tu in tam zaprta v svojih temnih prostorih in se mi resničo ne ljubi ukvarjati z drugimi.